Izraz »sodna praksa« pomeni pravila in načela razvita v sodbah in sodnih mnenjih sodišč.
Sodišča pri odločanju v posamezni zadevi razlagajo pravo (ustavo, zakone, predpise…).
Povedano še drugače, pretekle odločitve (odločbe, sodbe, sklepi…) sodišč v posameznih zadevah predstavljajo sodno prakso.
Sodna praksa se skozi čas lahko spreminja, zato so lahko odločitve sodišč med seboj različne.
Pomembno je, da veste, da se med odločitvami nahajajo tudi takšne, ki so bile s kasnejšimi pravnimi sredstvi razveljavljene oziroma spremenjene.
V zvezi s tem opozarjam, da posamezna odločba zato toliko bolj ne velja kot formalno ali zavezujoče pravo, temveč da učinkuje zgolj po moči lastne argumentacije.
Vprašanje #1 – Čemu potem služi sodna praksa?
Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco.
Posamezen sodnik mora namreč v specifičnih in konkretnih primerih “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste,” njihovo dejansko stanje pa je v praksi tudi sicer le redko ponovljivo.
Namen sodne prakse same kot take je v seznanitvi s primeri, ki pravno analitično razrešujejo postopkovna ali vsebinska vprašanja, in njihovi uporabi ali nadgradnji argumentacije.
Sodna praksa v Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava, kot sta to ustava in zakon. Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava.
Absolutno zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca (oziroma ustavodajalca), bodisi slovenskega bodisi evropskega. Ustava in zakonodaja, ratificirani mednarodni sporazumi in evropska zakonodaja, zato predstavljajo t.i. primaren vir prava. To so tisti viri, ki zarisujejo okvir prava na abstraktni ravni.
Namen sodišč je polnjenje vsebine v okvir prava z njegovo konkretizacijo in razlago.
Vprašanje #2 – Ali so sodišča vezana na sodno prakso?
V slovenskem kontinentalnem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje.
Vendar so tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, lahko povsem uporabni v podobnih primerih.
Vprašanje #3 – Ali obstaja baza sodne prakse?
Na spletni stranki slovenskega sodstva se v bazi znanja nahajajo načelna pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS (in primerljivih sodišč republik, s katerimi smo delili kos pravne zgodovine), odločbe Vrhovnega sodišča RS, odločbe višjih sodišč splošne pristojnosti, ter Upravnega sodišča RS, izbor odločb o odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter s strani evidenčnega oddelka Vrhovnega sodišča RS pripravljen izbor strokovnih člankov.
Namen baz sodne prakse (in sodne prakse same kot take) je v seznanitvi s primeri, ki pravno analitično razrešujejo postopkovna ali vsebinska vprašanja, in njihovi uporabi ali nadgradnji argumentacije.
Zato lahko rečem, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije.
Baze sodne prakse so orodje, ki lahko krepi enotno sodno prakso sodišč in skrbi za kakovost njihovega dela. Zaradi svoje odprtosti nudijo pravne informacije ter aktualno sodno prakso vsakemu uporabniku.
Odločbe so zajete v bazo razmeroma kratek čas po tem, ko so vročene strankam. Načeloma so odločbe dodane v bazo v roku 2 mesecev potem, ko so vročene strankam.
Gregor Verbajs
