Notar. Pisarna. Stranke sedijo za mizo in mirno podpisujejo prodajno pogodbo. Kupec je zadovoljen. Posel sklenjen. Nepremičnine zamenjajo lastnika. Denar gre na račun.

Nihče v tej sobi ne ve, da se je pravkar zgodilo kaznivo dejanje.

No — ena oseba ve. Ampak ona se ne bo oglasila. Vsaj ne v tej pisarni. Ne danes.

Vse je bilo tako preprosto

Prodajalka je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnine. Imela je kupca. Imela je notarja. Šla je k notarju in izjavila tisto, kar stranke pogosto izjavijo — da so nepremičnine proste bremen, da nobena tretja oseba nima na nepremičninah nobenih pravic ali zahtevkov, da ni nikakršnih ovir za sklenitev prodajne pogodbe.

Notar je sestavil notarski zapis. Prodajna pogodba je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljive javne listine. Vse po pravilih. Vse lepo in prav.

Ena malenkost je manjkala.

Nekdanji zakonec.

Tiste nepremičnine niso bile samo od prodajalke. Bile so skupno premoženje, ki še ni bilo rešeno. Nepremičnine so bile od prodajalke in njenega bivšega moža, kljub temu, da je bila v zemljiški knjigi vpisana samo žena. In ta nekdanji mož? Ni vedel ničesar. Ni bil vprašan. Ni soglašal. Ni sodeloval. Prodaja se je izvedla brez njega.

Pravkar so prodali njegovo hišo. Brez njega.

Tišina pred nevihto

Takih zgodb je v odvetniški praksi nešteto. Zakonca se razideta. Razmerje je grenko. Komunikacija zamre. Premoženje je formalno še skupno, v resnici pa vsak živi svoje življenje in misli, da bo “to” nekako uredil kasneje.

Kasneje nikoli ne pride. Ali pa pride — ampak ne na način, ki bi si ga kdo želel.

V tem primeru je prišel policist.

Potem je prišel preiskovalni sodnik.

Potem okrajno sodišče v Ljubljani, ki je prodajalko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika. Šest mesecev zapora, pogojno. Preizkusna doba eno leto.

Potem višje sodišče, ki je pritožbo zavrnilo.

Potem Vrhovno sodišče RS, ki je v zadevi I Ips 4715/2023 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Konec poti. Prodajalka je pravnomočno obsojena.

Za veljavnost prodajne pogodbe za nepremičnino zadostuje pisna oblika. Nobena zakonska določba ne zahteva notarskega zapisa.

Vrhovno sodišče je temu pritrdilo.

Ko se stranka sama odloči za notarski zapis — obliko z višjo pravno trdnostjo, neposredno izvršljivostjo, posebno dokazno močjo — s to odločitvijo na sebe prevzame vse posledice, ki jih ta oblika prinaša.

Med njimi tudi to: prodajalka notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev, ki jih ta listina potrjuje.

Povedano še drugače. Prodajna pogodba se lahko sklene kot navadna zasebna listina v pisni obliki, lahko pa tudi kot notarski zapis. V kolikor se sklene kot notarski zapis, pa se štejejo izjave v njem za resnične.

Lažna izjava notarju (da je nepremičnina prosta bremen) pri sestavi notarskega zapisa ni civilni delikt, ki ga rešiš z odškodnino. Je kaznivo dejanje, ki se rešuje v kazenskem postopku.

Notar ni vaš odvetnik

Tukaj mora nekdo povedati resnico, ki jo v pravni stroki vsi poznamo, ljudje pa pogosto ne.

Notar je neodvisen javni uslužbenec. Njegova vloga je sestaviti listino in preveriti formalno pravilnost postopka. Notar ne zastopa ene stranke in ni svetovalec samo za eno stranko. Notar tudi ni preiskovalec razmerij med (nekdanjimi) zakonci. Ni tisti, ki bo preveril, ali je nepremičnina res vaše posebno premoženje ali morebiti skupno.

On zapiše, kar mu poveste.

Če mu poveste resnico — odlično. Notarski zapis je trdna pravna podlaga.

Če mu poveste laž — zavestno ali ne — je to vaš problem. In kot smo videli v tej zadevi: zelo velik problem.

“Nisem vedela. Nisem pravna strokovnjakinja.”

Argument, ki se sliši humano.

Sodišče ga je preučilo. Ugotovilo je naslednje: »obsojenka se je zavedala, da so nepremičnine del skupnega premoženja. Zavedala se je, da z njimi brez soglasja nekdanjega zakonca ne more prosto razpolagati. In kljub temu je šla naprej.«

To ni napaka. To ni neznanje. To je direktni naklep — tista krivdna oblika, ki loči civilni spor od kazenskega postopka.

Nekdanji mož kot oškodovanec

Sodišče je pojasnilo: »zakonski pojem oškodovanca zajema vsakogar, ki mu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica.«

In v tem primeru?

Nekdanji zakonec ni bil vprašan. Ni soglašal. Bil je prikrajšan za sodelovanje v pogajanjih o prodaji skupnega premoženja. Njegovi premoženjski interesi so bili ogroženi neposredno in brez dvoma.

Kaj bi en pravni nasvet spremenil

Vse.

Odvetnik bi jo vprašal: je to vaše posebno premoženje ali skupno? Kdaj ste se ločili? Je bila hiša kupljena med zakonsko zvezo? Je bila delitev premoženja formalno zaključena?

Glede na odgovore bi sledilo eno od dveh: ali bi jo napotil k notarju z mirno vestjo, ali pa bi jo rešil pred kazenskim postopkom, ki je sledil.

En posvet. Ena ura. Ena odvetniška faktura, verjetno med 100 in 300 EUR.

Namesto tega: dve sodni stopnji, Vrhovno sodišče, pravnomočna obsodba, zaporna kazen, sodna taksa in zagovornikovi stroški skozi celoten postopek. Da o živcih niti ne govorimo.

Epilog

Nekje v Ljubljani živi gospa, ki je bila pravnomočno obsojena, ker je prodala nepremičnino.

Njen nekdanji mož je imel prav. Vsaj toliko, kolikor ga je Vrhovno sodišče prepoznalo kot oškodovanca.

Kupec nepremičnin? Najverjetneje v svojem pravnem sporu, ker je kupil premoženje, nad katerim prodajalka ni imela polne razpolagalne pravice.

In notar? Notar je sestavil listino na podlagi izjav stranke. Ravnal je po pravilih. Njegova zavest je čista.

Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4715/2023 je samo potrditev tega, kar bi moralo biti jasno že prej: pri prodaji nepremičnin, ki bi lahko bila skupno premoženje, je pravni nasvet pred sklenitvijo pogodbe cenejši od obrambe v kazenskem postopku.

Gregor Verbajs, odvetnik

Sedite na kavi (ali na Zoomu, ker smo pač v 21. stoletju), nasproti vas sedi potencialni poslovni partner (ali pa samo prijatelj), vi pa ste polni adrenalina.

Imate idejo. In to ne kakršnekoli – to je tista ideja. Tista, ki bo spremenila trg, vam kupila jadrnico ali pa vsaj omogočila, da končno zamenjate tisti škripajoči pisarniški stol.

In potem, v trenutku evforije, iz vas zleti vse. Skrivni recept, algoritmi, seznam ključnih strank, postopek opravljanja dela, itd. Skratka, celotna “družinska srebrnina”.

Napaka.

Preden naslednjič komu razkrijete svojo poslovno intimo, se ustavite.

Danes se pogovarjamo o NDA-ju (Non-Disclosure Agreement) ali po domače: o pogodbi o nerazkritju podatkov. In ne, to ni le birokratsko izživljanje pravnikov, ampak nujno zlo.

Zakaj NDA ni izraz nezaupanja, ampak profesionalni higienski minimum?

Marsikdo me vpraša: “Gregor, a ne bo izpadlo malo čudno, če mu takoj pod nos pomolim papir? Kot da mu ne zaupam?”

Poglejte na to takole: Ko greste k zobozdravniku, pričakujete, da si bo umil roke in nadel rokavice. Pa ne zato, ker misli, da ste umazani, ampak ker je to profesionalni standard. NDA je v poslovnem svetu točno to – higienski minimum.

Kaj s tem dejansko pridobite?

• Mirno spanje (neprecenljivo): Ko podpišete NDA, postavite jasna pravila igre. Druga stran ve, da vaše informacije niso javno dobro, vi pa veste, da imate v rokah “palico”, če bi si kdo sposodil vašo idejo brez vprašanja.
• Jasna definicija, kaj je sploh skrivnost: Dobro napisan NDA jasno pove: “Poglej, vse, kar ti povem o mojem novem projektu, je stroga tajnost. Tisto, kar piše na moji spletni strani, pa lahko poveš tudi svoji teti na nedeljskem kosilu.”
• Dokaz, da mislite resno: Če stranki ali partnerju ponudite NDA, jim s tem sporočate: “Moje znanje ima vrednost. Nisem amater, ki trosi ideje naokoli.” Verjemite, to v očeh resnih igralcev dvigne vašo ceno.

“Pa saj se poznamo …” (Najbolj nevarne besede v poslu)

Slovenija je majhna.

Vsi smo od nekod doma, vsi poznamo nekoga, ki pozna nekoga.

In prav tukaj se največkrat opečemo.

“Saj smo prijatelji” je najhitrejša pot do tega, da se vaša poslovna skrivnost čez teden dni znajde v rokah konkurence – včasih celo po nesreči, ob tretjem pivu.

NDA deluje kot “zavora za dolge jezike”. Ko človek nekaj podpiše (in vidi morebitne pogodbene kazni), se njegova sposobnost zadrževanja informacij čudežno poveča za 300 %.

Kaj stranke pridobijo z NDA-jem?

Morda se sliši paradoksalno, ampak NDA ščiti obe strani:

1. Varnostno okolje za inovacije: Ena stranka lahko varno deli svoje bolečine in težave, druga stranka pa svoje rešitve. Brez strahu, da bi te informacije ušle v javnost.
2. Jasnost glede lastništva: V dobrem NDA-ju je hitro jasno, kdo je “lastnik igrač”. To preprečuje dolgotrajne in drage sodne spore v prihodnosti, ki bi nahranili le nas, odvetnike (no, saj vem da nas imete radi, ampak verjetno nas raje vidite v vlogi svetovalcev kot gasilcev).

Zaključek: Ne bodite “tisti” tip

Ne bodite tisti podjetnik, ki me pokliče tri mesece prepozno in pravi: “Gregor, veš, tista ideja … sosed jo zdaj prodaja kot svojo. Kaj lahko narediva?”

Takrat je odgovor običajno precej dražji in bolj zapleten, kot bi bil en list papirja na začetku.

Bodimo realni: Ideja brez zaščite je le darilo konkurenci.

Gregor Verbajs, odvetnik

Ne govorim o gospodarski krizi, ampak o nečem veliko pomembnejšem za razumevanje inovacij in za razumevanje dela odvetnikov.

Govorim o tistem legendarnem posnetku s festivala Sasquatch, ki si ga lahko ogledate na povezavi https://youtu.be/nU7dxkIz1Vs?si=VeUUulxIFWbIIPxM

Če ste ga pozabili (ali pa ste takrat raje brali Uradni list ali pa se ukvarjali s svojim poslom), naj vas spomnim: na travniku sredi ničesar stoji moški brez majice. Sam je. Glasba igra, on pa začne plesati. In to ne malo – pleše, kot da ga nihče ne gleda, čeprav ga gleda cel hrib ljudi. Izgleda malce noro. Morda celo malce nevarno za ugled.

Potem pa se zgodi preobrat. Pridruži se mu drugi plesalec. Nato tretji. In nenadoma cel hrib drvi navzdol, da bi postali del te nore zabave.

Zakaj vam to pripovedujem?

Ker se vsakič, ko v mojo pisarno stopi stranka z “noro” idejo, spomnim na tega fanta. In ker so moje stranke dejansko – »founderji« novih svetov.

1. Faza: “Lone Nut” (Samotni norec)

Vsaka sodna praksa (tako kot vsak podjetniški uspeh) se začne enako. Stranka pride v pisarno, sede nasproti mene in začne razlagati nekaj, česar “se še ne dela ali ne da”.

V tistem trenutku je ta stranka tisti shirtless guy na hribu. Ima vizijo, ima energijo, nima pa še nikogar, ki bi mu sledil. Okolica jih pogosto gleda s skepticizmom: “To ne bo šlo,” “Zakonodaja tega ne predvideva,” “Preveč tvegano je.”

Toda brez tega prvega, osamljenega plesalca, bi svet stal na mestu. Brez njihovega poguma, da izpadejo malce “nori”, ne bi bilo napredka. In tudi ne bi bilo sodne prakse.

2. Faza: Prvi sledilec (Odvetnik kot menedžer plesalca)

Tukaj vstopim jaz. V tistem znamenitem videu Derek Sivers (ki je video analiziral) pravi: “Prvi sledilec je tisti, ki osamljenega norca spremeni v voditelja.”

Ko stranka prinese svojo idejo, moja naloga ni, da ji rečem, naj neha plesati. Moja naloga je, da stopim poleg nje in začnem plesati v istem ritmu – vendar z eno pomembno razliko. Jaz sem tisti, ki pazi, da med plesom ne stopimo na minsko polje.

Kot odvetnik ali svetovalec sem tisti “prvi plesalec”, ki vizijo stranke uokviri v pravne okvirje. Usmerjam gibe. Poskrbim, da je ples usklajen s pravili igre, hkrati pa dovolj divji, da nekaj spremeni. Smo nekakšni menedžerji kaosa. Stranka ima ogenj, mi pa zgradimo kurišče, da ta ogenj ne požge hiše, ampak ogreje celo sosesko.

3. Faza: Ustvarjanje “Sodne prakse” (Cel žur)

Najboljši del moje službe je trenutek, ko naš ples postane nalezljiv.

Ko z vizionarsko stranko na sodišču ali v poslovnem okolju prebijemo led in postavimo nove standarde – ko dejansko ustvarimo sodno prakso – se zgodi magija. Tisti ljudje, ki so prej z vrha hriba le opazovali in se morda malce posmehovali, nenadoma ugotovijo, da je ples varen. In zabaven.

Takrat pridejo vsi ostali. Takrat postane ideja standard. Takrat se ustvari trg. In takrat je v pisarni (metaforično ali pa dejansko) cel žur.

Zakaj to počnem?

V svoji karieri sem s strankami soustvaril že ogromno sodne prakse. Vsak tak primer je bil na začetku “nora ideja”. Vsak tak primer je zahteval stranko, ki si upa biti prva, in pravnika, ki si upa biti drugi.

Vedno, ko nekdo vstopi skozi vrata z iskro v očeh in idejo, ki zveni kot znanstvena fantastika, se nasmehnem. Vem, da bomo morda spet plesali na hribu pred vsemi ostalimi. In vem, da bo na koncu tam cela množica.

Pa tudi v kolikor na koncu ne uspemo, smo vsaj plesali in upali, da lahko nekaj spremenimo. Mogoče pa naslednjič.

Nauk zgodbe? Če imate idejo, za katero vsi pravijo, da je nora – ne nehajte plesati. Potrebujete le nekoga, ki bo plesal z vami in vam pomagal usmerjati korake.

Veselim se vseh vaših “norih” idej, ki jih bomo skupaj spremenili v novo realnost.

Se vidimo na plesišču (ali v pisarni).

Gregor Verbajs, odvetnik

Prodajalec se zdi pošten možakar, stisneta si roki, podpišeta pogodbo, ki ste jo našli na internetu (da bi “prihranili” pri odvetniku), in nakažete 250.000 EUR kupnine.

Naslednji dan prodajalca ni na spregled. Zemljiškoknjižnega dovolila nimate. Stanovanje je še vedno pisano na prodajalca. In kar je najhuje – niste edini, ki mu je to stanovanje »prodal«.

Ali obratno: prodajalec izroči nepremičnino, kupec pa začne odlašati s plačilom, »ker banka še ni sprostila kredita« ali »ker mora urediti še neke papirje« ali »ker nujno potrebuje denar, vendar nič ne skrbite, naslednji teden vse uredi«. Prodajalec je brez nepremičnine in brez denarja. Spori trajajo mesece ali leta. In ja – pogosto se začne z dobronamernim stavkom: “Saj se poznamo in si zaupamo.”

Zveni kot scenarij iz filma?

Žal je to realnost, ki jo na sodiščih videvam prepogosto. Ljudje v dobri veri in želji po hitrem zaključku posla pozabijo na temeljno načelo varnega poslovanja: sočasnost izpolnitve.

Danes bomo govorili o tem, zakaj je v svetu nepremičnin (to je samo primer, lahko gre tudi za drugo pogodbo), kjer se pretakajo življenjski prihranki, zaupanje lepo, a je pravna varnost nujna.

In kako poskrbimo, da nikoli ne ostanete brez denarja in brez nepremičnine?

Sočasnost izpolnitve je pravni izraz, v resnici pa gre za življenjsko pravilo: nihče ne sme ostati praznih rok v trenutku, ko drugi dobi vse.

Kaj sploh je “sočasnost izpolnitve”?

V Obligacijskem zakoniku, obstaja pravilo, ki pravi: »Nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni svoje oziroma ni pripravljena izpolniti svoje.«

V trgovini z živili je to preprosto. Vi blagajničarki izročite evre, ona vam izroči kruh. Izmenjava je sočasna. Tveganja praktično ni. Če ne izročite denarja, ne dobite kruha.

Pri nepremičninah (in drugih pravnih poslih) pa nastane časovna in tehnična vrzel. Nepremičnine ne morete “vzeti v roke” in jo odnesti. Lastninska pravica na nepremičnini ne preide s podpisom pogodbe, niti s plačilom kupnine in celo ne s prevzemom ključev. Lastnik postanete šele v trenutku, ko se vaše ime vpiše v zemljiško knjigo.

Tu pa nastane problem “kokoši in jajca”:

1. Strah prodajalca: »Če dam zemljiškoknjižno dovolilo (dovoljenje za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo) preden dobim denar, se lahko kupec vpiše kot lastnik in mi nikoli ne plača.«
2. Strah kupca: “Če nakažem denar, preden imam overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, lahko prodajalec izgine z denarjem ali pa se izkaže, da je nepremičnina obremenjena s pravicami, za katere nisem vedel (ali pa postanejo obremenjene po izročitvi denarja).«

Kdo torej naredi prvi korak? Kdo tvega?

Če delate brez dobrega odvetnika, tvega tisti, ki je bolj naiven.

Povedano še drugače, težava nastane, ko se izpolnitvi ne zgodita istočasno oziroma vsaj pod nadzorovanimi pogoji.

Če poenostavim, kot bi razložil ob kavi:

• Če ste kupec, vas skrbi: “Kaj če plačam, pa ne dobim nepremičnine?”
• Če ste prodajalec, vas skrbi: “Kaj če izročim pogodbo in nepremičnino, pa ne dobim denarja?”

In ravno tukaj se ljudje največkrat ujamejo v past “vmesnega časa”. Ta vmesni čas je prostor, kjer se rodijo spori:

• banka zamuja s sklenitvijo kreditne pogodbe s kupcem, stranke pa že prepišejo lastninsko pravico na kupca, saj si zaupajo,
• eden se premisli,
• “pozabijo” na kakšen dolg, ki se kot izvršba pokaže na nepremičnini,
• izkaže se, da nepremičnina ni prazna in jo zaseda najemnik,
• ali pa se pojavi tretji, ki trdi, da ima pravico, kakšno služnost stanovanja ali kaj podobnega.

Najbolj nevarno je, ko pogodba temelji na zaupanju, mehanizmi varnosti pa so šibki ali jih sploh ni. Takrat ne kupujete nepremičnine – kupujete stres.

Rešitev: sočasnost izpolnitve pogodbe, kar ni teorija, ampak je mehanizem za miren spanec

Moja filozofija je preprosta: pogodba mora delovati tudi takrat, ko se odnosi ohladijo. Zato se sočasnost izpolnitve v praksi ne zagotavlja z lepimi besedami, ampak z varnostnimi mehanizmi.

Da bi premostili to vrzel in zagotovili sočasnost, v postopek vključimo nevtralno tretjo osebo ali mehanizem, ki “zamrzne” čas, dokler niso izpolnjeni pogoji obeh strani.

Kot odvetnik svojim strankam nikoli ne dovolim “hazardiranja”. Vedno vztrajam pri mehanizmih, ki simulirajo sočasnost.

Najpogosteje in najbolj varno to dosežemo prek notarske hrambe denarja (depozita) ali deponiranja listin. Lahko tudi hrambe pri odvetniku, vendar zaradi zaupanja strank običajno predlagam tretjo neodvisno osebo od strank. Pri čemer je notar tudi odškodninsko odgovoren za svoje delo, zato je v praksi najbolj primerno, da se določene pogodbe oz. posamezni deli pogodb izpeljejo s pomočjo notarjev.

Poglejmo si, kako to izgleda v praksi, ko postopek vodimo v naši pisarni:

1. Scenarij: Notarska hramba denarja

To je “Rolls-Royce” varnosti pri nakupu nepremičnine.

• Kupec ne nakaže kupnine prodajalcu na njegov osebni račun. Nakaže jo na poseben fiduciarni račun notarja.
• Denar je tam varen. Prodajalec do njega ne more, kupec pa ga ne more več vzeti nazaj kar tako.
• Prodajalec vidi, da je denar nakazan, zato varno overi svoj podpis na prodajni pogodbi, ki jo izroči notarju.
• Notar, po prejemu pogodbe, vloži predlog za vpis novega lastnika (kupca) v zemljiško knjigo in prodajalcu nakaže kupnino.

S tem smo dosegli popolno sočasnost. Kupec je plačal šele, ko je postal lastnik. Prodajalec je prenesel lastništvo šele, ko je bil denar zagotovljen.

2. Scenarij: Deponiranje zemljiškoknjižnega dovolila (ZK dovolila) ali overjene pogodbe

Včasih zaradi stroškov ali dogovora hramba denarja ni opcija. Takrat uporabimo deponiranje ključnega dokumenta – prodajne pogodbe ali ZK dovolila.

• V pogodbi določimo strog vrstni red postopanja posamezne stranke.
• Prodajalec pri notarju overi podpis na pogodbi, ki že vsebuje ZK dovolilo ali izda ZK dovolilo. AMPAK: pogodbe oziroma ZK dovolila ne izroči kupcu. Izroči notarju v hrambo. Pravzaprav pri notarju deponira celotno pogodbo z ZK dovolilom, ki je primerna za vknjižbo v zemljiško knjigo.
• Kupec nakaže kupnino neposredno prodajalcu in potrdilo o plačilu kupnine pošlje notarju.
• Šele takrat notar izroči pogodbo z ZK dovolilom kupcu, da se ta lahko vpiše v zemljiško knjigo.

Tudi tukaj varujemo obe strani. Prodajalec ve, da se kupec brez plačila ne more vpisati. Kupec ve, da dokument obstaja in ga čaka pri nevtralni osebi, takoj ko plača.

Zakaj je “varčevanje” pri pravni pomoči najdražja napaka?

Morda si mislite: “Gregor, vse to se sliši zapleteno in verjetno stane. Mi si zaupamo, poznamo se, saj živimo v istem mestu.”

Razumem.

Ampak kot odvetnik sem videl preveč »prijateljskih poslov« ali poslov »med znanci«, ki so se končali z rubežniki. Strošek sestave varne pogodbe in organizacije notarske hrambe je zanemarljiv v primerjavi z izgubo 100.000 EUR ali več.

Gre za vprašanje obvladovanja tveganja.

Ko stranke pridejo k meni, jih ne zanima, kateri člen Obligacijskega zakonika citiram. Zanima jih odgovor na vprašanje: “Ali bom dobil nepremičnino bremen prosto?” in “Ali bom dobil plačano kupnino?”

Moja naloga je, da odgovorim z DA in poskrbim, da se pravni posel v celoti pravilno izpelje.

Zagotovitev sočasnosti izpolnitve ni birokratska ovira. Je varnostni pas v vašem poslu. Lahko vozite brez njega in stokrat se ne bo zgodilo nič. A dovolj je, da se zgodi enkrat, in posledice so nepopravljive.

Strošek odvetnika je majhen – cena napake je brutalna

Poglejmo tipičen primer (zelo realen):

• kupnina za nepremičnino: 250.000 EUR
• strošek pravnega pregleda in priprave varne strukture posla: recimo 1.000–2.000 EUR (odvisno od kompleksnosti)

Kaj je tveganje, če sočasnost ni zavarovana?

• zamude, podaljšanje financiranja, dvojni stroški bivanja: hitro 3.000–10.000 €
• spor zaradi izročitve ali plačila: stroški odvetnikov, taks, izvedencev: hitro več tisoč do deset tisoč EUR
• v najslabšem primeru: izguba dela kupnine, zapleti z vpisom v zemljiško knjigo, blokade, izvršbe: škoda, ki preseže desetine tisoč EUR

Zaključek: varnost ni občutek – varnost je sistem

Sočasnost izpolnitve je v resnici odgovor na eno vprašanje:
Kako poskrbim, da se nič pomembnega ne zgodi, dokler nisem tudi jaz varen?

Moj cilj ni, da greste v spor. Moj cilj je, da do spora sploh ne pride.

Kako vam lahko pomagam?

V naši pisarni ne pišemo le pogodb. Oblikujemo strategijo prodaje ali nakupa, ki vas ščiti pred najslabšimi scenariji.

• Preverimo pravno stanje nepremičnine (skrite hipoteke, služnosti, plombe).
• Sestavimo pogodbo, ki vključuje klavzule o sočasnosti in varovalke v primeru neizpolnitve.
• Koordiniramo postopek z notarjem, da vi ne izgubljate časa z birokracijo.

Ne dovolite, da postane nakup vašega doma ali prodaja vaše nepremičnine igra na srečo.

Če ste pred nakupom ali prodajo nepremičnine, se oglasite. Pregledali bomo situacijo in določili pot, kjer bosta denar in ključi zamenjala lastnika varno.

Vaš mirni spanec je vreden več kot strošek odvetnika.

Gregor Verbajs, odvetnik

Pravna analiza, ki bi jo razumel celo vaš otrok na večerji

Zakaj bi odvetnik sploh pisal o Bitcoinu?

Drage kolegice in kolegi, spoštovani bralci, in vsi vi, ki ste Bitcoin kupili na vrhuncu in še vedno čakate, da se vrne “to the moon” – dovolite mi, da vam predstavim pravno analizo, ki povezuje najstarejši dokument o človekovih pravicah s tehnologijo, ki jo večina še vedno ne razume popolnoma.

Medtem, ko nekateri naši poslanci Bitcoin še vedno povsem ignorantsko in primitivno označujejo za digitalni drek, poteka tudi resna debata o Bitcoinu.

Ko sem prvič slišal, da naj bi Bitcoin vplival na človekove pravice, sem si mislil enako kot vi: “Kaj pa ima digitalna valuta, s katero ljudje kupujejo NFT-je opic, opraviti s Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948?”

No, izkazalo se je, da precej več, kot bi si mislili – približno toliko, kot ima davčna uprava opraviti z vašim življenjem (torej absolutno vse).

Če se za trenutek zresnimo lahko o Bitcoinu lahko napišemo naslednje.

Bitcoin se je razvil v specifičnem zgodovinskem trenutku, ko se je fizična gotovina začela umikati digitalnim oblikam denarja, kar je okrepilo zmožnosti države in korporacij za nadzor nad finančnimi tokovi posameznikov.

Digitalizacija plačil pomeni, da transakcije niso več anonimne, temveč sledljive, kar odpira vprašanja o pravici do zasebnosti (ki ga ureja tudi 8. člen Evropske konvencije za človekove pravice – EKČP) in finančni avtonomiji posameznika.

Države in velike finančne institucije ta trend legitimirajo z argumenti preprečevanja kriminala in financiranja terorizma, vendar pravni okvir hkrati ustvarja pogoje za sistematičen nadzor nad prebivalstvom, kar v jedru odpira dilemo med varnostjo in svobodo.

V tem kontekstu Bitcoin ponuja alternativni mehanizem zaščite pred inflacijo in monetarnimi ekscesi, saj ga ni mogoče arbitrano ustvarjati kot fiat valuto.

Njegova omejena zaloga (21 milijonov enot) ustvarja redkost, ki pravno gledano pomeni povsem drugačno lastninsko in obligacijsko strukturo v primerjavi z državno valuto.

V času, ko države zaradi kriz izvajajo monetarne ekspanzije in s tem erodirajo kupno moč, se Bitcoin kaže kot instrument varstva premoženjskih pravic (1. člen Protokola št. 1 k EKČP).

Hkrati pa države in korporacije postopoma prehajajo od zanikanja k sprejemanju – najprej z regulacijo, nato z institucionalnim vlaganjem in nazadnje s pravnimi inovacijami, kot so ETF-ji, ki Bitcoin integrirajo v obstoječi pravni in finančni red.

Kljub temu pa obstajajo številna napačna prepričanja, ki spremljajo njegovo pot.

Bitcoin se pogosto enači s špekulacijo ali kriminalom, čeprav je pravna in ekonomska praksa pokazala, da je bolj primerljiv z digitalnim zlatom kot z anonimno valuto temnega spleta.

Napačno je tudi prepričanje, da ga je mogoče “prepovedati” – realnost kaže, da ga lahko države le regulirajo in usmerjajo, ne pa uničijo, saj omrežje temelji na globalni decentralizaciji.

Pravni okvir mora zato iskati ravnotežje: med zaščito posameznika pred pretiranim nadzorom države in korporacij na eni strani ter zagotavljanjem transparentnosti in finančne stabilnosti na drugi.

Bitcoin ravno zaradi svojih lastnosti vpliva na človekove pravice, kar bom podrobno pojasnil v nadaljevanju.

Vendar vsaka tehnologija potrebuje čas, da jo ljudje posvojimo in vzamemo za svojo.

Zgodovinski kontekst: Od Dalmatinove Biblije do Satoshija Nakamota

Preden se poglobimo v pravne finese, mi dovolite kratko zgodovinsko primerjavo, ki bo všeč celo tistim, ki mislijo, da je blockchain vrsta verige za psa.

Leta 1578 je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo v slovenščino. Nadvojvoda Karel II. iz Avstrije je tisk Biblije prepovedal hitreje, kot lahko danes banka zamrzne vaš račun. Kaj so naredili naši predniki? Biblije so dali v tisk v Nemčiji in jih pretihotapili v sodih v Slovenijo! Šest let jim je vzelo, da so knjigo spravili do ljudi.

Bitcoin? Leta 2009 je bil le igrača za računalniške navdušence (“geeke”, kot jim pravimo, ko hočemo biti vljudni).

Danes, petnajst let kasneje, o njem razpravljajo centralne banke, vlade in celo vaša babica, ki je videla dokumentarec na televiziji.

El Salvador ga je razglasil za zakonito plačilno sredstvo.

Wall Street prodaja Bitcoin ETF-je, in celo Evropska centralna banka se trudi razumeti, kaj sploh je to “blockchain”.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah – SDČP iz leta 1948 ni pravno zavezujoča, je pa “skupni standard dosežkov” in je močno vplivala na poznejše zavezujoče pakte in regionalne instrumente. V središču so univerzalnost, nedotakljivost in nedeljivost pravic.

Ko se človeške pravice srečajo z Bitcoinom

1. Pravica do zasebnosti (12. člen SDČP): “Država, nehaj gledati v mojo denarnico!”

12. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa: »Nikomur se ne sme nihče samovoljno vmešavati v zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje niti ne sme žaliti njegove časti in dobrega imena. Vsakdo ima pravico do pravnega varstva pred takšnim vmešavanjem ali napadi.«

V praksi to pomeni, da bi vaše finančne transakcije morale biti vaša stvar – razen seveda, če ste pozabili plačati davke (potem je to zelo hitro državna stvar).

Bitcoin kot digitalni plašč nevidnosti (ki ni povsem neviden):

• Transakcije so javne, ampak psevdonimne – kot da bi nosili masko na pustovanju, kjer vsi vidijo, kaj počnete, ampak ne vedo, kdo ste (dokler ne začnete peti karaoke).
• Država ne more kar zamrzniti vašega Bitcoin računa, kot je to storila Kanada s protestniki tovornjakov. Razen če jim seveda date svoj zasebni ključ, kar bi bilo približno tako pametno kot dati alkoholiku ključe od kleti z vinom.

Pravna realnost: Države pravijo, da potrebujejo nadzor zaradi “boja proti pranju denarja in financiranju terorizma.” V resnici jih večinoma zanima, ali ste plačali davek od tistega Bitcoina, ki ste ga kupili leta 2017 in “pozabili” prijaviti.

Zato je pravno bistveno vprašanje, ali ukrepi držav presegajo načelo sorazmernosti in s tem kršijo 12. člen SDČP.

Bitcoin torej odpira pravni okvir, v katerem se mora uravnotežiti pravica posameznika do zasebnosti z legitimnimi interesi države, pri čemer ostaja njegova glavna vrednost v tem, da posamezniku ponuja alternativo pred pretiranim nadzorom.

2. Pravica do lastnine (17. člen SDČP): “Moje je moje, tudi če je digitalno”

17. člen SDČP določa: »Vsakdo, bodisi sam bodisi skupaj z drugimi, ima pravico imeti v lasti premoženje. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno odvzeto.«

V dobi digitalnega denarja to postane zanimivo – ali lahko država zamrzne nekaj, kar tehnično ni v njihovi domeni?

Bitcoin kot digitalni sef v oblaku (ki ga nadzorujete vi):

• Vaš Bitcoin je vaš, dokler imate zasebni ključ. Izgubite ključ? Adijo Bitcoin. To je kot zakleniti sef in vreči ključ v ocean – nihče ga ne more ukrasti, ampak tudi vi ga ne morete odpreti.
• Inflacija požira vaše prihranke. Bitcoin ima omejeno zalogo 21 milijonov kovancev. To je kot zlato, samo da ga ne morete nositi v žepu (no, tehnično lahko, ampak USB ključek ni tako impresiven).

Zabavno dejstvo: Približno 20% vseh Bitcoinov je za vedno izgubljenih, ker so ljudje pozabili gesla. To je največji “ups” moment v zgodovini človeštva, takoj za tem, ko so v Pisi ugotovili, da se stolp nagiba.

Tradicionalno je bila pravica do lastnine vezana na pravni red posamezne države (zemljiške knjige, registre, bančne evidence).

Bitcoin pa s svojo decentralizirano strukturo omogoča obliko lastnine, ki obstaja zunaj nacionalnih evidenc in je neposredno odvisna od posameznikovega kriptografskega ključa. Tako ustvarja novo dimenzijo razumevanja lastninskih pravic.

Ker Bitcoin ni vezan na centralno oblast, ga posameznik lahko poseduje in prenaša brez posrednika.

To pomeni, da nihče – niti država niti banka – ne more samovoljno zamrzniti, zaseči ali devalvirati tega premoženja, brez da bi imel dostop do zasebnega ključa.

V času, ko inflacija in monetarne politike lahko zmanjšajo realno vrednost fiat valute, Bitcoin deluje kot zaščita pred razvrednotenjem in s tem kot instrument varstva lastninske pravice.

Prav tako posamezniku omogoča hranjenje vrednosti zunaj dosega samovoljnih posegov države (npr. nenadnih davkov, omejitev dvigov, monetarnih reform). To krepi praktično vsebino 17. člena, saj zagotavlja lastnino, ki je odporna na samovoljo oblasti.

Kljub temu obstajajo izzivi.

Države si prizadevajo regulirati Bitcoin – od obdavčitve do zahtev po razkritju imetij – kar lahko v določenih primerih pomeni kolizijo s pravico do lastnine.

Če bi država npr. samovoljno prepovedala posedovanje Bitcoina ali ga zasegla brez pravnega postopka, bi šlo za neposredno kršitev 17. člena.

Po drugi strani pa pravna teorija opozarja, da lastnina nikoli ni absolutna – lahko je predmet regulacije, če je ta skladna z načelom zakonitosti, legitimnim ciljem in sorazmernostjo.

Bitcoin zato predstavlja polje, kjer bo treba na novo oblikovati pravno doktrino, kako varovati lastninsko pravico v digitalnem in decentraliziranem okolju.

3. Svoboda izražanja (19. člen SDČP): “Denar je govor, Bitcoin je krik”

Če pogledamo 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP), ta določa:

»Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje.«

Devetnajsti člen zagotavlja svobodo izražanja. In ja, pošiljanje Bitcoina je lahko oblika izražanja – kot da bi poslali zelo drago SMS sporočilo, ki ga nihče ne more cenzurirati.

Praktični primeri:

• Nigerija 2020, protesti: Vlada zamrzne bančne račune protestnikov. Kaj naredijo? Zbirajo donacije v Bitcoinu. Šah-mat, avtoritarna vlada!
• Ukrajina 2022: Država zbere milijone v kripto donacijah hitreje, kot lahko EU odobri tradicionalno pomoč. Birokracija 0 : Bitcoin 1.

Bitcoin se na to pravico navezuje na treh ključnih ravneh:

1. Bitcoin kot oblika izražanja

Bitcoin transakcija ni zgolj finančno dejanje, ampak tudi oblika komunikacije. Pošiljanje BTC pomeni, da posameznik posreduje določeno informacijo (kriptografsko podpisano sporočilo) v globalno omrežje.

Tako kot so e-pošta ali šifrirana sporočila oblike izražanja, tudi transakcija v blockchainu pomeni svobodno širjenje idej in podatkov brez cenzure. Poskus prepovedi ali omejitve Bitcoina se zato lahko pravno obravnava kot omejevanje svobode izražanja.

1. Zaščita pred cenzuro in finančno svobodno komuniciranje

V praksi so bančni in plačilni sistemi pogosto podvrženi cenzuri – države ali korporacije lahko posamezniku onemogočijo dostop do finančnih storitev zaradi političnih stališč, aktivizma ali drugih razlogov.

Spomnite se ukrepa vlade v Kanadi v času pandemije, ko je zamrznila bančne račune prevoznikom.

Bitcoin to preprečuje, saj deluje kot cenzurno odporna infrastruktura: nihče ne more enostransko preprečiti pošiljanja ali prejemanja transakcije.

To pomeni, da omogoča izražanje idej tudi tam, kjer bi klasični plačilni sistemi to blokirali.

Tako je npr. financiranje opozicijskih gibanj, neodvisnih medijev ali človekoljubnih projektov v represivnih državah mogoče prav zaradi obstoja Bitcoina.

1. Pravna tveganja in ravnotežje

Seveda pa obstajajo tudi meje.

Države lahko trdijo, da določene transakcije pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja (npr. financiranje terorizma).

Pravica iz 19. člena SDČP, podobno kot druge, ni absolutna – lahko se omeji, če to določa zakon in če je omejitev nujna zaradi legitimnega cilja (javna varnost, preprečevanje kriminala).

Toda pravni standard sorazmernosti zahteva, da omejitev ne preseže nujno potrebnega.

V tem okviru Bitcoin ponuja močan argument, da bi absolutna prepoved predstavljala nesorazmeren poseg v pravico do svobode izražanja, saj bi posegla v osnovni način komuniciranja in prenosa informacij med ljudmi na globalni ravni.

4. Svoboda gibanja (13. člen SDČP): “Vaše premoženje v žepu (no, v možganih)”

V 13. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (SDČP) je določeno: »Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in prebivanja znotraj meja določene države. Vsakdo ima pravico zapustiti vsako državo, tudi svojo, in se vrniti v svojo državo.«

Trinajsti člen zagotavlja svobodo gibanja. Kaj vam pomaga, če lahko zapustite državo, ampak ne morete vzeti svojega denarja?

Bitcoin kot ultimativni potovalni kovček:

• Zapomnite si 24 besed (seed phrase) in lahko prenesete milijone čez mejo. Poskusite to narediti z zlatom ali gotovino – carinski uradniki bodo imeli svoj dan!
• Države z deviznimi kontrolami: “Lahko vzamete samo 1000€!” Bitcoin: na USB ključu  lahko prenesete vse svoje premoženje.

Bitcoin vpliva na to pravico v več ravneh.

1. Finančna prenosljivost kot pogoj za svobodo gibanja

V sodobni družbi je svoboda gibanja neločljivo povezana z možnostjo prostega razpolaganja s sredstvi.

Če država posamezniku omeji dostop do njegovega premoženja (npr. zamrznitev bančnih računov, devizne kontrole), mu s tem posredno omejuje tudi svobodo gibanja.

Bitcoin omogoča, da posameznik svoje premoženje “nosi s seboj” v obliki dostopa do zasebnega ključa, ne glede na državne meje.

To pomeni, da se lahko oseba preseli ali pobegne pred represijo, vojno ali ekonomsko krizo, ne da bi pri tem izgubila svoje premoženje.

1. Zaščita pred samovoljnimi omejitvami države

Države pogosto omejujejo gibanje kapitala – npr. z omejitvami pri dvigih gotovine, omejitvami prenosa denarja čez mejo ali konfiskacijami v izrednih razmerah.

Takšni ukrepi, četudi zakoniti, lahko predstavljajo posreden poseg v pravico do svobode gibanja.

Bitcoin zaradi svoje decentraliziranosti omogoča, da posameznik te ovire obide, saj je prenos premoženja prek omrežja neodvisen od državnih regulatorjev. Tako predstavlja konkretno zaščito pred samovoljnim vmešavanjem v pravico iz 13. člena.

1. Izzivi in pravna vprašanja

Države lahko uvedejo obvezno prijavo imetja kriptovalut, omejitve trgovanja ali celo kazenske sankcije za neprijavljen prenos.

Vendar pa takšne omejitve hitro trčijo ob načelo sorazmernosti – ali je poseg v uporabo Bitcoina upravičen z vidika varnosti in finančne stabilnosti, če hkrati poseže v temeljno pravico posameznika do gibanja in razpolaganja s svojim premoženjem?

V tej napetosti Bitcoin razkriva, da pravica do svobode gibanja ni zgolj fizična, temveč tudi ekonomska in digitalna – brez možnosti prenosa sredstev svoboda gibanja ostane zgolj teoretična.

5. Svoboda združevanja (20. člen SDČP): “Financirajte revolucijo, po možnosti mirno”

V 20. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (SDČP) je določeno: »Vsakdo ima pravico do svobode mirnega zbiranja in združevanja. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v kateremkoli združenju.«

Dvajseti člen zagotavlja svobodo združevanja. Ampak kaj, če vam banka zapre račun, ker financirate “napačno” politično stranko?

Bitcoin kot democratizator financiranja:

• Nevladne organizacije v avtoritarnih režimih lahko prejmejo donacije
• Civilna družba lahko deluje tudi, ko jim država “pozabi” odobriti dovoljenje za bančni račun (Ali kot je bilo pri nas država ni zagotovila denarja, da bi lahko naša STA normalno delovala)
• Sindikati lahko organizirajo stavke tudi, ko delodajalec “naključno” blokira njihove račune

Bitcoin na to pravico vpliva na več ravneh:

1. Finančna infrastruktura kot pogoj za združevanje

V sodobnem svetu se svoboda združevanja ne uresničuje zgolj v fizičnem smislu, temveč tudi prek finančne infrastrukture, ki omogoča delovanje civilnih iniciativ, društev in gibanj.

Če država ali zasebni posredniki (banke, ponudniki plačilnih storitev) določeni skupini onemogočijo dostop do bančnih računov, donacij ali finančnih tokov, jim s tem dejansko onemogočijo ali močno otežijo uresničevanje pravice do združevanja.

Bitcoin kot cenzurno odporna mreža omogoča, da skupine pridobivajo in uporabljajo sredstva neodvisno od državnih in korporativnih omejitev.

1. Zaščita manjšin in opozicijskih gibanj

V avtoritarnih režimih so pogosto tarča represije prav opozicijske stranke, nevladne organizacije ali sindikati.

Omejitev njihovega financiranja pomeni neposreden poseg v pravico do svobodnega združevanja.

Z uporabo Bitcoina se takšne skupine lahko financirajo prek globalne skupnosti, tudi če jim domači finančni sistem odreče dostop. To krepi praktično izvajanje 20. člena SDČP, saj omogoča združevanje brez strahu pred finančno blokado.

1. Pravna tveganja in sorazmernost

Seveda pa države lahko utemeljujejo nadzor nad financiranjem združenj z legitimnimi cilji, kot so preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

Vendar pa po mednarodnem pravu (vključno z doktrino sorazmernosti) omejitve ne smejo biti samovoljne ali pretirane.

Popolna prepoved Bitcoina bi zato lahko pomenila nesorazmeren poseg v pravico do svobodnega združevanja, saj bi odvzela ključni mehanizem preživetja številnim legitimnim civilnim organizacijam.

6. Gospodarske pravice (23. in 25. člen SDČP): “Delo, plačilo, in upanje, da bo jutri vredno enako”

23. člen SDČP določa, da ima vsakdo pravico do dela, do svobodne izbire zaposlitve, do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev ter do enake plače za enako delo.

Zanimiva statistika: 1,4 milijarde odraslih nima bančnega računa. To je četrtina svetovne populacije! Bitcoin jim omogoča vstop v globalno ekonomijo hitreje, kot lahko izgovorite besedo Bitcoin.

Praktični primeri:

• Venezuela: Inflacija 1.000.000%? Bitcoin postane bolj stabilen od lokalnega denarja (kar ni težko, ampak vseeno).
• Freelancerji v državah tretjega sveta: Lahko prejmejo plačilo iz tujine brez 30% provizij Western Uniona.

Bitcoin tukaj odpira novo dimenzijo: omogoča ljudem, da prejmejo plačilo za delo tudi tam, kjer tradicionalni bančni sistemi niso dostopni (npr. v državah brez stabilnega bančnega sektorja, pri migrantih, ki nimajo bančnih računov, itd.).

S tem krepi uresničevanje pravice do dela in plačila, ker posameznikom omogoča vključitev v globalno digitalno ekonomijo brez diskriminacije.

Hkrati Bitcoin kot plačilno sredstvo ščiti delavce pred samovoljnimi omejitvami ali blokadami, ki jih lahko uvedejo banke ali države.

25. člen SDČP zagotavlja pravico do življenjskega standarda, ki posamezniku in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo (vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo).

V državah, kjer inflacija in monetarna nestabilnost ogrožata osnovni življenjski standard (npr. Venezuela, Argentina, Zimbabwe), Bitcoin deluje kot zaščita pred razvrednotenjem lokalne valute.

Posameznikom omogoča, da svoje prihodke ali prihranke ohranijo v obliki, ki je manj izpostavljena samovoljnim posegom države in monetarnim kriznim ukrepom.

To neposredno vpliva na uresničevanje pravice do socialne varnosti in osnovne ekonomske stabilnosti, saj brez stabilnega hranilca vrednosti posameznik ne more zagotavljati dostojnega življenjskega standarda za svojo družino.

Seveda pa uporaba Bitcoina ne prinaša samo koristi, temveč tudi tveganja: visoka volatilnost lahko ogrozi varnost prejemkov, pomanjkanje pravnega varstva pri izgubi zasebnega ključa pa pomeni tveganje za socialno varnost.

Zato bo pravni okvir moral najti ravnovesje med zaščito uporabnikov (da Bitcoin ne postane past za socialno ranljive) in hkratnim priznanjem, da lahko deluje kot močan instrument za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic, predvsem tam, kjer tradicionalne institucije odpovedo.

Napetosti in legitimne skrbi: “Z veliko moči pride velika odgovornost” (in veliko regulacije)

Legitimni pomisleki držav:

1. Pranje denarja: Res je, kriminalci uporabljajo Bitcoin. Uporabljajo tudi dolarje, evre in pralne stroje (od tam ime).
2. Davčna utaja: Če mislite, da z Bitcoinom ne rabite plačati davkov, imam slabe novice. Davčna uprava ima več načinov, da vas najde, kot ima vaša mama, ko ste bili najstnik.
3. Volatilnost: Bitcoin lahko v enem dnevu izgubi 20% vrednosti. To je kot ruska ruleta z vašimi prihranki, samo da so vse krogle nabite z adrenalinom.

SDČP priznava, da se pravice lahko omejijo z zakoni in kadar je to nujno za zaščito pravic drugih ter javnega reda in morale. Pri Bitcoinu so ključna naslednja presečišča:

• AML/KYC in preprečevanje kriminala: Legitimni cilj, vendar mora biti urejanje sorazmerno in tehnološko nevtralno, z varovali proti masovnemu nadzoru ter z zaščito zakonite finančne zasebnosti.
• Dezinformacije in sovražni govor prek financiranja: Omejitve financiranja nezakonitih dejavnosti so dopustne, vendar morajo spoštovati jedro čl. 19 (npr. ciljno usmerjene, z neodvisnim nadzorom, z učinkovitim pravnim sredstvom).
• Sistemska tveganja, goljufije in varstvo potrošnikov: propadi centraliziranih posrednikov (npr. borz) kažejo potrebo po jasnem pravu trga finančnih storitev; pri tem je treba razlikovati med protokolom (Bitcoin kot omrežje) in posredniki (borze, skrbniki), ki naj nosijo strožje obveznosti.
• Ravnotežje z drugimi tehnologijami (CBDC): državno izdane digitalne valute lahko – če so zasnovane brez strogih varovalk – ogrozijo finančno zasebnost ter omogočijo natančno cenzuro transakcij; to postavlja visoke standarde skladnosti s členom 12 in 17 SDČP.

Države lahko regulirajo, ampak ne smejo pretiravati. Popolna prepoved Bitcoina bi bila kot prepoved interneta, ker ljudje gledajo mačke na YouTubu – nesorazmerno in verjetno tehnično nemogoče.

Zaključek: Prihodnost je digitalna, pravice pa (upajmo) večne

Bitcoin ni čudežna rešitev za vse probleme sveta. Ne bo rešil podnebnih sprememb (pravzaprav jih zaradi rudarjenja poslabšuje), ne bo končal revščine (razen če ste ga kupili leta 2010), in definitivno ne bo naredil vašega bivšega partnerja ljubosumnega (razen če zaslužite milijone).

Kar pa Bitcoin JE, je orodje. Kot kladivo – lahko z njim zgradite hišo ali se udarite po prstih. V kontekstu človekovih pravic predstavlja pomembno infrastrukturo za:

• Finančno vključenost marginaliziranih
• Zaščito pred avtoritarnimi režimi
• Ohranjanje vrednosti premoženja
• Svobodo transakcij brez cenzure

Pravna priporočila za prihodnost:

1. Za države: Regulirajte pametno, ne panično. Bitcoin ni sovražnik, razen če ste diktatura (potem imate večje probleme). V zakonodajne postopke vključite tudi ljudi, ki nekaj vejo o Bitcoinu.
2. Za posameznike: Izobrazite se, preden investirate. “YOLO” ni investicijska strategija, ne glede na to, kaj pravijo forumi na internetu.
3. Za odvetnike: Naučite se osnov blockchaina. Vaši klienti bodo to potrebovali, vi pa boste lahko zaračunali “kripto specialistične” urne postavke.
4. Za sodišča: Prosim, nehajte spraševati, ali je Bitcoin “pravi denar.” Je digitalno premoženje. Sprejmite to in gremo naprej.

Končna misel:

Tako kot je Dalmatinova Biblija potrebovala čas, da je postala splošno sprejeta, tudi Bitcoin potrebuje čas za zorenje. Razlika je v tem, da tokrat ne rabimo tihotapiti tehnologije v sodih – dovolj je internetna povezava in malo poguma (ter tolerance za volatilnost).

Človekove pravice in Bitcoin imata nekaj skupnega: oba sta bila ustvarjena kot odgovor na tiranijo – ena na tiranijo držav, drugi na tiranijo centralnih bank. In oba zahtevata, da verjamemo v nekaj večjega od trenutnega sistema.

Disclaimer: Ta članek ni finančni nasvet, čeprav to je. Če izgubite vse svoje Bitcoin premoženje, ker ste pozabili geslo, avtor ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja za morebitne davčne posledice ali za to, da vas partner zapusti, ker ste ves družinski proračun vložili v “digitalno zlato.” Prosim, investirajte odgovorno in ne pozabite – “not your keys, not your coins” ni samo kripto mantra, ampak tudi življenjska modrost.

Gregor Verbajs, odvetnik

Prav tako pogodbo si lahko ogledate na povezi na koncu blog zapisa.

Ste pripravljeni na revolucijo v partnerskih odnosih? Tu je pogodba o zakonski zvezi, ki spreminja pravila igre in ruši tabuje!

Ljubezen da, lastnina ne!

Pozabite na “moj/a mož/žena”. V tej pogodbi ni prostora za lastništvo nad partnerjem. Ljubezen ni predmet trgovanja, zato se izrazi kot “moj srček” ali “ljubezen mojega življenja” obravnavajo zgolj kot simpatični vzdevki, ne kot pravni dokaz lastnine.

Sobivanje brez nepotrebnih konfliktov

Se kregate zaradi domačih opravil? Ta pogodba to rešuje vnaprej! Vsak pere svoje spodnje perilo. Skupna opravila so dogovorjena, a brez nepotrebnega pritoževanja. Takt in spoštovanje sta ključna.

Denar – nobene skrivnosti, a tudi nobenega nadzora!

Denar v zvezi pogosto povzroča napetosti. Ta pogodba prinaša rešitev: vsak ohrani svoj bančni račun, skupni stroški se delijo enakomerno, prihodki pa po potrebi. Partner nima pravice diktirati, kako naj drugi zapravlja svoj denar – le takten opomnik je dovoljen!

Spori? Brez drame, prosim!

Vsak par se kdaj sporeče, a ta pogodba uvaja pravilo zrelega reševanja konfliktov. Nesoglasja niso konec sveta. Kadar dogovor ni mogoč, se sprejme dejstvo, da se ne strinjata. Odločitev sprejema tisti, ki je bolj kompetenten na določenem področju.

Svoboda prijateljstev in odnosov

Se partner lahko druži s komerkoli? Seveda! Odobritev partnerja ni potrebna. Tudi tašča in tast nimata pravice do odločanja o vajini zvezi! Vsak vodi odnose s svojo matično družino, kakor se mu zdi primerno.

Spolnost – brez obveznosti, brez tabujev

Spolnost temelji izključno na obojestranski želji. Ni prisile, ni dolžnosti. Edino pravilo: kar oba želita, je normalno! Prav tako si par lahko izbere model zveze – monogamija, odprt odnos ali kaj tretjega. Vse, dokler je sporazumno.

Otroci? Le, če si jih oba želita!

Nihče ne sme biti prisiljen v starševstvo. Če otrok ni na skupni to-do listi, se ne zgodi. V primeru nenačrtovane nosečnosti ima ženska zadnjo besedo.

Konec zveze? Ni drame, ni sodnih bitk!

Če zveza izgubi smisel, gre vsak svojo pot. Brez pravnih zapletov in brez grozečih razprav. Skupno premoženje se razdeli na pol, osebne stvari ostanejo posamezniku.

Pogodba brez pravne veljave, a z močjo spoštovanja

Ta pogodba ne bo obveljala na sodišču, a je sveti dokument vajinega odnosa. Podpisuje se z levo roko (levičarji z desno), brez ceremonij in brez prič. Kajti prava vrednost je v vsebini – ne v papirju.

Ali je to pogodba, ki bo rešila sodobne odnose? Delite ta blog zapis s svojim mnenjem in povejte, ali bi vi podpisali takšen dogovor!

Celotno pogodbo lahko dobite na tej povezavi pogodba o zakonski zvezi. Pa seveda srečno.

Gregor Verbajs

Zgodba

V času od oktobra 2002 do decembra 2002 je Tanja na kavi v določenem baru in v Nikinem stanovanju, izvabila od Nike posojilo v skupni višini 200.000 EUR, in sicer tako, da je Niki natvezila, da se ukvarja s trgovino in uvozom določenega blaga in ji zagotavljala kratke roke za vrnitev posojila in hkrati obljubljala 5 % obresti za čas enega meseca. Ker ji je Nika verjela, ji dne posodila 200.000,00 EUR, vendar Tanja dolžnega zneska ni nikoli povrnila, ker takega namena že od vsega začetka ni imela, niti ni imela možnosti za varčilo, ampak si je posojilo na škodo Nike prisvojila.

Kar bom pojasnil v nadaljevanju velja povsem enako v primeru, ko bi nekemu obrtniku plačali avans in za vas ne bi opravil nobene storitve, denarja pa vam ne bi vrnil, ali da bi plačali avans za nakup določenega izdelka in ga ne bi nikoli prejeli, denarja pa vam tudi ne bi vrnili.

Pravna sredstva – civilna tožba in kazenska ovadba

Nika je zoper Tanjo vložila tožbo in dobila sodbo, na podlagi katere je Tanja dolžna Niki povrniti prejeto posojilo v znesku 200.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od decembra 2002 dalje ter ji povrniti pravdne stroške.

Nika je zoper Tanjo vložila tudi kazensko ovadbo, na podlagi katere je bila Tanja obsojena za kaznivo dejanje goljufije. Kaznivo dejanje je bilo v sodbi opisano, kot izhaja iz zgodbe v uvodu članka.

Povedano še drugače, Nika je do Tanje imela dve sodbi, eno kazensko in eno civilno pravno.

Postopek osebnega stečaja Tanje

Tanja je vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja in v njem predlagala odpust obveznosti po določbah Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Odpustu obveznosti je bilo ugodeno.

Izvršilni postopek po končanju postopka osebnega stečaja

Po končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je Nika prijavila terjatev in je bila njena terjatev na podlagi sodbe civilnega sodišča v celoti priznana, je Nika vložila predlog za izvršbo.

Pravno podlago oziroma izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, je predstavljala sodba civilnega sodišča, na podlagi katere je bila Tanja dolžna Niki plačat 200.000,00 EUR.

Nika se je v vloženem predlogu za izvršbo, ki mu je bilo ugodeno in na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, sklicevala na drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP, ki določa:

»Odpust obveznosti ne učinkuje za zavarovano terjatev iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona, za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona in tudi ne za terjatev iz naslova:

1. denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku,
2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem,
3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku,
4. odvzema premoženja nezakonitega izvora in
5. povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.«

Poleg več drugih ugovornih razlogov, ki jih je Tanja podala v ugovoru zoper sklep in niso bili utemeljeni, je bilo ključno vprašanje, ali terjatev Nike iz civilne sodbe predstavlja izjemo iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP?

Tanja je v ugovoru zatrjevala, da so ji bile v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene, kar učinkuje tudi na obveznosti iz civilne sodbe, s katero ji je bila naložena vrnitev posojila in ne povrnitev škode.

Tanja je torej zatrjevala, da ji je bila obveznost iz izvršilnega naslova (civilne sodbe) odpuščena in da za to obveznost ne obstaja izjema iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, s tem pa je smiselno uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ.

Odločitev sodišča

Sodišče je presojalo navedbe in argumentacijo Nike kot upnice v predlogu za izvršbo in njenem odgovoru na ugovor ter odločilo, da ugovorni razlogi Tanje niso utemeljeni.

Poglejva si podrobno določbe ZFPPIPP in namen odpusta obveznosti.

Namen, ki ga praviloma zasledujejo dolžniki v postopku osebnega stečaja, je odpust obveznosti.

Na podlagi 1. odstavka 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu ZFPPIPP drugače določeno.

Po določbi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno.

Po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti med drugimi ne učinkuje za terjatve iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Za presojo utemeljenosti ugovornega razloga prenehanja terjatve je bil torej odločilen odgovor na vprašanje, ali terjatev po civilni sodbi predstavlja izjemo iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na katero odpust obveznosti ne učinkuje. Ugotoviti je potrebno, ali se terjatev po sodbi lahko opredeli kot terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti, ali ne?

Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožba vložena zaradi vrnitve posojila in ne odškodnine ter da je bilo Tanji s sodbo tudi naložena povrnitev prejetega posojila.

Vendar kljub temu, da je bilo z izvršilnim naslovom Tanji naloženo, da povrne prejeto posojilo, po prepričanju sodišča to še ne pomeni, da prisojeni znesek ne more hkrati predstavljati tudi škode, ki je bila povzročena namerno ali zaradi hude malomarnosti.

To je izpolnjeno, če so za obstoj škode podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, to je obstoj protipravnega ravnanja, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode, v konkretnem primeru je morala biti škoda povzročena namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Za opisano presojo se je sodišče oprlo tudi na kazensko sodbo, s katero je bila Tanja obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Ob pregledu civilne in kazenske sodbe je sodišče ugotovilo, da obe sodbi obravnavata isti historični dogodek in isto terjatev med istimi strankami.

Presoja obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost

Sodišče je zavzelo stališče, da je ravnanje Tanje, opisano v obrazložitvi civilne sodbe, nedvomno protipravno ravnanje, saj si je od Nike izposodila 200.000,00 EUR ter si je le zato, da bi od Nike dobila denar, izmislila zgodbo, zakaj denar potrebuje, denarja pa tudi ni prostovoljno vrnila.

Nadalje je bilo v obeh sodbah ugotovljeno, da je Tanja z vsemi v izreku opisanimi dejanji povzročila veliko premoženjsko škodo, saj je izvabila posojilo, ki ga ni nikoli vrnila.

S tem je bilo premoženje Nike zmanjšano, kar je tudi ena od oblik škode na podlagi določbe 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Tako je sodišče ugotovilo, da je Tanja po določbi 132. člena OZ, ki je določba civilnega prava, povzročila škodo Niki z zmanjšanjem njunega premoženja s tem, ko ni vrnila izposojenega zneska.

Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem Tanje in nastalo škodo Niki, saj ja bila Nika oškodovana prav zaradi ravnanja Tanje, ki posojenega denarja ni vrnila.

Pri presoji krivde je sodišče upoštevalo določila OZ, saj ima pojem „krivde“ v kazenskem postopku drugačno vsebino kot v civilnem. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja. Za direktni namen je značilno, da je poudarjena voljna sestavina, pri eventuelnem namenu pa se povzročitelj zaveda možnosti nastanka posledice in vanjo privoli, jo dopušča, misli si, „bo kar bo“.

Z vidika civilnopravnega pojmovanja »namena« je bilo v konkretnem primeru pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je Tanja z namenom, da bi si pridobila znesek natvezila neko zgodbo, vendar dolžnega zneska ni povrnila, ker takega namena že od vsega začetka ni imela, niti ne možnosti. Ravnala je torej z direktnim, obarvanim naklepom.

Glede na vse navedeno sodišče ugotovilo, da je Tanja škodo povzročila namerno, njeno subjektivno in konkretno ravnanje v tem primeru pa ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z direktnim namenom.

Upoštevajoč, da je zaradi nevrnjenega zneska posojila, ki je predmet civilne sodbe, Niki nastala škoda, ki jo je Tanja povzročila namenoma, je sodišče ugotovilo, da ima terjatev, ugotovljena na podlagi civilne sodbe, podane vse znake terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti.

Kar se tiče zatrjevanja Tanje, da so ji bile terjatve odpuščene v postopku osebnega stečaja, je potrebno upoštevati 408. člen ZFPPIPP, ki določa, da se dolžniku, ki je dosegel odpust obveznosti, terjatve iz naslova povračila škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti, ne odpustijo in jih je (kljub odpustu obveznosti) dolžan plačati.

Zato odpust obveznosti ali celo morebitna zavrnitev ugovora upnikov proti odpustu obveznosti še ne pomeni, da odpust obveznosti učinkuje prav na vse terjatve upnikov ter da upniki ne morejo več sodno uveljavljati svoje terjatve.

Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da predstavlja terjatev iz civilne sodbe terjatev iz naslova povzročitve škode, povzročene namerno, na katero odpust obveznosti dolžnice Tanje v stečaju na podlagi 5. točke 2. odstavka 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje.

Dolžnica Tanja tako ni uspela dokazati ugovornega razloga prenehanja terjatve zaradi odpusta obveznosti in zaradi neobstoja izjeme iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (8. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). S tem je bil ugovor Tanje neutemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.

Sklep

Menim, da je navedena odločitev sodišča izjemnega pomena za vse upnike, saj jasno sporoča, kako morajo upniki postopati v primeru neplačila posojila ali nevračila denarja.

Ali imate tudi sami težave pri izterjavi?

Gregor Verbajs, odvetnik