Pred 15 leti je Toni podedoval nepremičnino, ki je predstavljala družinsko hišo v kateri je živel skupaj z Mojco in otroci. Nepremičnino je podedoval skupaj s svojo sestro. Dedovala sta vsak do ene polovice.

V zapuščinskem postopku se Toni in njegova sestra nista mogla dogovoriti kako bi delila zapuščino, in predvsem kako bi delila nepremičnino, ki je predstavljala hišo v kateri sta živela Mojca in Toni skupaj z otroci. Tako je prišlo do zakonitega dedovanja, in sicer sta Toni in njegova sestra nepremičnino dedovala vsak do ½.

Prva napaka je bila v tem, da se Toni in njegova sestra nista temeljito pogovorila v času, ko sta dedovala zapuščino po mami, saj bi se s tem verjetno izognila vsem problemov. Lahko bi naredila dedni dogovor in njuno razmerje v celoti uredila.

Toni in njegova sestra sta tako postala solastnika nepremičnine, ki je predstavljala hišo v kateri je živel Toni s svojo družino.

Po dedovanju je Toni želel urediti razmerje s svojo sestro in ji je ponudil odkup solastniškega deleža na nepremičnini v višini 35.000,00 EUR.

Sestra je pristala na takšno plačilo, vendar je zahtevala, da ji denar izplača v gotovini in ne na bančni račun.

Toni se s tem ni strinjal in tako nista uredila nič.

Druga napaka je bila, da Toni ni izplačal sestre pred 15 leti v višini 35.000,00 EUR.

Zahteva njegove sestre, da ji mora izplačati v gotovini je stvar njene odločitve, vendar pa zgolj zato, ker je želela gotovino še ni nič spornega. Toni bi moral urediti pravno razmerje z ustrezno pogodbo, na podlagi katere bi postal izključni lastnik nepremičnine, sestro pa bi izplačal.

Nič ni storil.

V naslednjih 15 letih se je zgodilo naslednje.

Tonija je doletela smrt in po njem je vse dedovala njegova žena.

Žena je skupaj z enim sinom še naprej živela v nepremičnini, ki je predstavljala hišo, kjer so včasih živeli vsi.

Sestra Tonija se je odločila, da bo Mojci ponudila odkup solastniškega deleža na nepremičnini po tržni ceni, tokrat v višini 70.000,00 EUR.

Ja pravilno ste slišali. V višini 70.000,00 EUR.

Ali veste, da cene skozi zgodovino nominalno rastejo? Navedeno zavedanje je zelo pomembno.

Namreč zaradi inflacije in ostalih faktorjev ekonomije cene nominalno stalno rastejo. Če ste leta 2005 lahko nepremičnino kupili za 40.000,00 EUR, ta enaka nepremičnina leta 2020 stane 80.000,00 EUR.

Želel bi opozoriti na prihajajoče obdobje, kjer je velika verjetnost, da bo pritisk na cene oz. inflacija še večja. Trenutno se tiska največ denarja kadarkoli v naši zgodovini.

Centralne banke tiskajo denar, kot da ne obstaja jutri.

Ves ta denar bo prišel na trg in bo imel vpliv na realne cene, in sicer v obliki inflacije.

Trenutno se večina tega denarja nalaga na finančne trge (borze, delnice, kriptovalute…), zato je »inflacija« na finančnih trgih v obliki zelo dobre rasti. Vendar prej ali slej bo prišla.

Zato vam svetujem, da v pogodbah upoštevate tudi navedeno in vnesete ustrezne določbe glede tega.

Mojca ni želela plačati 70.000,00 EUR, zato je sestra Tonija na sodišče vložila predlog za delitev solastnine. To je sodni postopek, kjer sodišče proda nepremičnino in kupnino razdeli med solastnika, ali pa en solastnik odkupi delež od drugega in ga izplača. Bistvo je, da gre za sodni postopek in bo neizogibno prišlo do delitve solastnine.

V tem sodnem postopku je sodni izvedenec za cenitev nepremičnin ugotovil, da je celotna nepremičnina vredna 200.000,00 EUR. Glede na navedeno cenitev bi morala Mojca sestro Tonija izplačati v višini 100.000,00 EUR.

Kje je problem?

Problem je v tem, da je vrednost nepremičnine v 15 letih zrasla in da je sestra Tonija sedaj zahtevala tržno vrednost nepremičnine. Leta 2005 je verjetno zahtevala nižji znesek.

Problem je v tem, da je Mojca sedaj upokojena in nima velikih prihodkov in tudi ni kreditno sposobna za takšen znesek.

Kakšna je bila rešitev?

Na srečo smo se poravnali za nižji znesek, za 80.000,00 EUR. Vendar pa sta morala Mojci na pomoč priskočiti oba otroka, tako, da sta še sama vzela kredit.

Če bi bil pravni problem rešen sproti in leta 2005, Mojca sedaj ne bi imela nobenega problema.

Tako, pa je kot upokojenka ponovno v dolgovih.

Pravni problemi resnično zelo vplivajo na vaše življenje, zdravje in dobro počutje. Zato jih rešujete sproti in pravočasno, ko so še majhni.

P.S. Pravni primer je poenostavljen in prilagojen za lažje razumevanje. Prav tako so spremenjene osebe in vloge oseb.

odvetnik Gregor Verbajs

V kolikor se ne boste je velika verjetnost, da bo lahko šlo kaj narobe.

In ko gre kaj narobe gre lahko zelo narobe.

Verjetno si sami ne popravljate zob, ampak greste k zobozdravniku. In verjetno pred obiskom zobozdravnika doma sami ne poskušate popraviti zob.

Enako je s pravnimi problemi.

Ta teden je bil eden takih, kjer sem poskušal gasiti požare.

Primer #1

Poklicala me je stranka, ki je prevzela premoženje v stečajnem postopku.

Kaj je bilo narobe?

V kolikor se določeno premoženje v stečajnem postopu ne proda, ker ni nobenega interesa za prodajo, imajo upniki pravico, da takšno premoženje (ki ga ni mogoče unovčiti) prevzamejo.

Po prevzemu pa ga lahko sami unovčijo ali koristijo (npr. če gre za nepremičnine).

Stranka je imela do stečajnega dolžnika terjatev in ker njena terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana (ker premoženja stečajnega dolžnika ni bilo mogoče prodati) se je odločila, da bo premoženje stečajnega dolžnika prevzela.

Premoženje, ki je bilo upnikom ponujeno za prevzem, je predstavljajo nekaj nepremičnin.

V pozivu na prevzem premoženja je bilo napisano, da prevzemnik premoženja nosi tudi vse stroške stečajnega postopka.

Navedeno določbo je stranka spregledala.

Verjetno želite vedeti koliko je bilo stroškov stečajnega postopka in koliko so bile vredne nepremične?

Nepremičnine, ki so bile ponujene za prevzem so bile ocenjene na 8.000,00 EUR.

Stranka je do stečajnega dolžnika imela terjatev v višini 10.000,00 EUR.

Celotni stroški stečajnega postopka pa so znašali 12.000,00 EUR.

Če naredimo preprost izračuna je bila stranka po prevzemu v izgubi za 10.000,00 EUR.

Njena terjatev, ki ni bila poplačana je na začetku znašala 10.000,00 EUR in če bi upoštevali, da je prejela premoženje v višini 8.000,00 EUR, bi lahko rekli, da je ostala neplačana samo še v višini 2.000,00 EUR. Vendar če k temu prištejemo še stroške, ki jih je morala plačati, v višini 12.000,00 EUR, je bila globoko v izgubi.

Vedno kadar kupujete premoženje v stečajnem postopku ali ga v stečajnem postopku prevzemate se pred nakupom ali prevzemom premoženja pozanimajte o višini stroškov, ki jih boste morali plačati.

Primer #2

Večni problemi pri prodaji ali nakupu nepremičnin so kmetijska zemljišča.

Za kmetijska zemljišča velja poseben Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ta zakon določa postopek prodaje in predkupne upravičence.

Tako je v praksi potrebno zelo dobro »naštudirati« postopek prodaje. Zlasti takrat, ko gre za prodajo več nepremičnin, ki po namenski rabi predstavljajo stavbna in kmetijska zemljišča.

Ne glede na posebne določbe ZKZ obstajajo možnosti in načini, da se takšne nepremičnine proda v paketu kot celota. Eden izmed načinov je, da se določijo ustrezni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati potencialni kupci.

Možnosti pa je še več, pri čemer je potrebno vsak primer gledati za sebe.

Ta teden me je poklical kolega, ki se je z lastnico kmetijskega zemljišča dogovoril za nakup.

Lastnica zemljišča je nato na upravni enoti vložila ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča.

Ponudbo za prodajo je sprejel kolega in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Sklad ima seveda zakonito predkupno pravico in prednost pred nakupom kolega.

Kolega me je klical kaj lahko naredi.

Glede na to, da je bila ponudba že sprejeta ne more narediti ničesar.

Lahko pa bi kaj naredil preden je bila ponudba oddana na upravno enoto.

Sklep

Verjetno se na cesti ustavite pred znakom stop, pogledate levo in desno, ter nadaljujete pot ko je varno.

Enako naredite tudi s pravnimi problemi. Preden želite narediti neko pravno dejanje se ustavite, vprašajte odvetnika kako je najbolje postopati, nato pa naredite pravno dejanje.

odvetnik Gregor Verbajs

Navedena odločitev je prva, ki je jasno sporočila, da nenošenje maske ne pomeni prekrška.

Je pa odločitev zelo dobro obrazložena.

Sodišče je v svoji obrazložitvi zapisalo naslednje:

»V tej zadevi pa je odločilno drugo vprašanje, to je, ali dopolnilna norma, kakršna je predpisana, res le dopolnjuje blanketno normo 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, ali pa presega napotitev iz te norme.

Če presega napotitev, prekršek v zakonu ni določen, in pogoj za kaznovanje iz 2. člena ZP-1 ni izpolnjen.

Namen zahteve po določnosti v materialnem pravu prekrškov je namreč preprečiti uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile točno opredeljene.

V predmetni zadevi je šlo za neuporabo zaščitne maske na odprtem javnem prostoru.

Vprašanje, ki terja odgovor sodišča je, ali je mogoče kršitev zapovedi obvezne uporabe zaščitnih mask razumeti kot prekršek po 14. točki prvega odstavka 57. člena ZP-1 (da je z obvezno uporabo zaščitnih mask dejansko predpisana omejitev gibanja osebam, ki zaščitne maske nimajo), ali pa bi tako razumevanje zahtevalo razširjajočo razlago, ki v prekrškovnem pravu ni dopustna.

Za odgovor zgolj sklicevanje v preambuli Odloka (Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužb z virusom SARS-Cov-2) na 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB ne zadošča.

Navsezadnje je že Vlada poleg predmetnega odloka sprejela tudi Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 in se ni odločila za urejanje zaščitnih ukrepov (uporaba mask, razkuževanje) v odloku o omejitvah gibanja.

Prav tako se Vlada v Odloku ni odločila za uporabo besedne zveze “prepove se gibanje osebam, ki ne uporabljajo zaščitnih mask, na odprtih javnih prostorih” ali “na odprtih javnih prostorih se lahko gibljejo samo osebe, ki uporabljajo zaščitne maske”.

Podobnih primerov, ko je določena na primer obvezna uporaba varnostnih pasov med vožnjo ali obvezna uporaba čelad na gradbiščih, ne razlagamo kot poseg v svobodo gibanja, zato po prepričanju pritožbenega sodišča nič drugače ne velja tudi za obvezno nošenje zaščitnih mask.

Razlaga, da gre pri obvezni uporabi zaščitnih mask za omejitev gibanja, je zato po prepričanju pritožbenega sodišča, preširoka.

To pa pomeni, da predpis, ki določa obvezno uporabo zaščitnih mask, ni bil izdan v okviru napotitve iz 39. člena ZNB in v posledici ne gre za prekršek iz 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB.

Ker kršitev pravil o uporabi mask v nobenem predpisu ni določena kot prekršek, je moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe že po uradni dolžnosti sodbo spremeniti, tako da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in se postopek o prekršku ustavi, ker očitano dejanje ni prekršek (deveti odstavek 163. člena ZP-1).«

Sedaj smo dobili tudi sodno odločbo Višjega sodišča v Kopru, ki je jasno povedala tisto, kar je veliko pravnikov napovedovalo že dolgo pred tem.

Celostno sodbo si lahko preberete tukaj.

odvetnik Gregor Verbajs

Kolegica mi je povedala, da se je s partnerjem že dogovorila o vseh podrobnostih in da že imata sporazum kako bosta razdelila skupno premoženje, ki ga morata samo še realizirati.

Hkrati je povedala, da je že vložila tožbo na razvezo zakonske zveze in da se je partner strinjal z vloženo tožbo ter pripoznal tožbeni zahtevek.

Seveda sem jo z veseljem sprejel in ji pomagal ter si mislil, da glede na to, da sta sama že vse navedeno sporazumno uredila, da ne bom imel veliko dela in bova zadevo hitro uredila.

Zmotil sem se. Zelo sem se zmotil.

Res je vse izgledalo tako, da sta se partnerjem o vsem sporazumna.

Sodišče je v tistem času, ko je kolegica prišla k meni po nasvet, izdalo sklep o razvezi zakonske zveze, nakar so se pričeli problemi.

Partner je zoper sklep o razvezi zakonske zveze vložil pritožbo, kljub temu, da se je strinjal s tožbo in kolegici začel postavljati dodatne zahteve.

Povsem razumem postopke razveze, ki so načeloma zelo čustveni in boleči, ter ljudje potrebujejo določen čas za žalovanje. Zato v teh postopkih velikokrat prihaja do čustvena izsiljevanja in nagajanja en drugemu.

Zato smo odvetniki v teh postopkih vedno zelo previdni z izjavami in delujemo kot nekakšni mediatorji.

Partner kolegice je sporočil, da se ne želi ločiti in da ima še nekaj zahtev.

Če izpostavim samo dve zahtevi, ki sta kolegico najbolj obremenjevali, sta bili naslednji.

Prva zahteva je bila, da se naj kolegica vrne k njemu, kar je bilo seveda povsem nesprejemljivo.

Druga zahteva pa se je nanašala na skrb za psa, ki sta ga imela skupaj, za kar je predlagal, da si bosta skupnega psa delila na način, da ga bo imel vsak dva dni. Tudi ta zahteva je bila iz moje strani povsem nesprejemljiva, saj bi to do neke mere pomenilo, da ima partner še vedno »kontrolo« nad kolegico.

Kolegica mi je na sestanku povedala zelo veliko podrobnosti o tem, kakšen je bil njun odnos in kako je potekal. Takrat sem šele ugotovil, da bova zadevo rešila težje.

S kolegico sva naredila načrt in se lotila zadeve.

Po vloženi pritožbi zoper sklep o razvezi zakonske zveze se je zgodilo veliko stvari. Če povem samo ključno je ta, da je terapevtka h kateri sta hodila z namenom ohranitve zakonske zveze, na pobudo partnerja, izdala nekakšno potrdilo v katerem je zapisala podrobnosti o njunih težavah, med temi podrobnostmi pa je celo zapisala, da kolegica ni bila prištevna, ko je vložila tožbo na razvezo zakonske zveze.

Partner je to potrdilo uporabljal in ga med drugim poslal tudi na različne upravne in sodne organe.

Ker je kolegica ugledna oseba, ki je bila zaposlena na enem izmed organov, ki so prejeli navedeno potrdilo, verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, kako hitro se je razširila informacija o njeni domnevni neprištevnosti.

To, da je terapevtka kršila vsa pravila zaupnosti med njo in pacientom, niti ne bom komentiral. Seveda sva s kolegico zoper terapevtko in partnerja vložila odškodninski zahtevek, za katerega smo se pozneje dogovorili, da ga bo v celoti plačal partner.

Mesec dni sva se usklajevala, da smo prišli do sporazuma. Sporazum je zajemal veliko podrobnosti, med drugimi tudi, da mora partner kolegice umakniti pritožbo zoper sklep o razvezi, da mora plačati zgoraj navedeno odškodnino in da dobi psa, saj si je kolegica v tem času že kupila novega psa. Ni si želela deliti psa, ker bi tako morala partnerja gledati vsake dva dni. Želela si je zaključiti življenjsko pot z njim in oditi naprej.

Ali mislite, da je bilo že konec težav?

Sedaj pride šele najboljši del.

Za podpis sporazuma smo se dogovorili v moji odvetniški pisarni. Srečanje pa se je odvijalo kot v nekakšnem hollywoodskem filmu.

Pripravil sem sporazum, vse še enkrat preveril in čakal na kolegico in partnerja.

Sporazum je bil predhodno usklajen, pa vendar me je kljub temu presenetilo, da je partner na podpis sporazuma prišel brez odvetnika, čeprav ga je med usklajevanjem sporazuma imel.

Potem pa se je začelo.

Če bi bili takrat z nami v pisarni bi videl naslednji prizor.

Ob prihodu partnerja sem ga pozdravil in sprejel ter ga pospremil v sejno sobo, kjer je že sedela kolegica. Natisnil sem sporazum in ga prinesel v sejno sobo misleč, da bomo zadevo hitro rešili. Še enkrat sem na kratko pojasnil vsebino sporazuma in nato predlagal podpis sporazuma.

Sedaj pride najboljši del.

Partner je nato na mizo položil dve pisemski ovojnici. Vsako pisemsko ovojnico si je položil pod eno roko. Povedal je, da sporazuma ne bo podpisal in da ima partnerka, pred njegovim odhodom možnost izbire samo ene pisemske ovojnice. Nato je pojasnil vsebino pisemskih ovojnic, ki me je šokirala.

Rekel je, da ima v prvi pisemski ovojnici denar s katerim mora po sporazumu plačati odškodnino.

V drugi pisemski ovojnici pa ima USB ključ na katerem je shranjen njun zasebni »porno« film, ki sta ga skupaj posnela.

Dodal je še, da v kolikor vzame denar, da se bo njun film pojavil na spletu, če pa vzame USB ključ, pa ne bo dobila denarja.

V tistem trenutku sem pogledal kolegico, ki je okamenela. Bila je povsem prestrašena, bleda in čisto na miru. Verjetno kaj takega ni pričakovala.

Če sem iskren tega tudi sam nisem pričakoval.

Nato pa je iz mene izbruhnil odvetniški govor, v katerem sem mu povedal nekaj krepkih in zagrozil, če bo z denarjem in USB ključem odšel iz pisarne, da bom takoj napisal kazensko ovadbo, saj je pred dvema pričama povedal, da bo njun zasebni film objavil na spletu in mu dal minuto časa, da se odloči kaj želi narediti.

Po nekaj minutnem pregovarjanju, kjer me je poskušal prepričati, da on osebno ne bo objavil filma na spletu (da bo prišel iz »cyber cafe-ja«), sem mu jasno povedal, da če se film pojavi na spletu, da je on edini, ki razpolaga s filmom in glede na to, kar je povedal danes, mu ne bo nihče verjel, da je nekdo vdrl v njegov računalnik samo za ta film in ga v nekem cyber cafe-ju objavil na spletu.

Ali vas zanima zaključek?

Partner je podpisal sporazum, plačal odškodnino in pustil USB ključ kolegici.

Zadevo sva uspešno rešila.

Če vas zanima, ali sva pogledala vsebino USB ključa, vam zaradi zaupnosti med odvetnikom in stranko ne smem povedati.

Ločitve so lahko psihično lahko zelo zahtevne, zato vam svetujem pomoč odvetnikov za ločitve.

Iz te zgodbe sem se naučil, da stranke vedno vprašam širše od samega pravnega primera, saj je veliko drugih okoliščin včasih bolj pomembnih.

Če mi kolegica ne bi povedala vse okoliščine odnosa, ne bi vedel kako pripraviti strategijo zastopanja in kako se lotiti zadeve.

Če želite, da vas bo odvetnik lahko dobro zastopal mu morate zaupati celotno svojo zgodbo z vsemi podrobnostmi in lastnostmi ljudi, da bo odvetnik vedel s kakšnimi ljudmi ima opravka in kako se pripraviti.

Kot velikokrat pravim, odvetnik mora vedeti več od vašega prijatelja.

odvetnik Gregor Verbajs

Fizične osebe pa veliko nakupov opravijo preko spletnih trgovin. Zgolj z nekaj kliki.

Veliko podjetnikov mi pove, da so ponudbe velikokrat zgolj ustne.

Prav nič ni narobe, če poslujete ustno in se pravni posli dejansko realizirajo. Zadeve se zakomplicirajo, ko nastane nesoglasje glede vsebine dogovora. Takrat vam pisno sklenjeni dogovori omogočajo dokazovanje dogovorjenega.

Skratka vsi smo čedalje bolj navajeni, da je nakup oddaljen zgolj nekaj klikov stran.

Pred kratkim sem se srečal z zanimivim primerom, kjer je kupec zavzel stališče, da je bila pogodba za nakup nepremičnine sklenjena preko elektronske pošte.

Pa je bila res?

Najprej si poglejmo dejansko stanje.

Prodajalec, ki je bil lastnik nepremičnine, je s strani kupca preko elektronske pošte prejel ponudbo za nakup nepremičnin.

Prodajalec je kupcu odgovoril, da se načeloma strinja s ponudbo, vendar pa se bosta o podrobnostih posla dogovorila v pogodbi.

Ker pozneje do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, se je kupec postavil na stališče, da je bila njegova ponudba poslana preko elektronskega sporočila, s strani prodajalca sprejeta, zato mora prodajalec skleniti prodajno pogodbo. Kupec je zatrjeval, da je v ponudbi navedel predmet nakupa (nepremičnine) in ceno (ponudil je konkretno ceno) in da je to dovolj, hkrati pa se je s ponudbo strinjal tudi prodajalec.

Preden odgovorim na vprašanje v naslovu si poglejmo pravno podlago.

V 27. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. To velja tudi za sprejem ponudbe.

Nadalje iz 52. členu OZ izhaja, da pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki.

Na podlagi 2. člena Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP) je elektronsko sporočilo niz podatkov, ki so poslani ali prejeti na elektronski način, kar vključuje predvsem elektronsko izmenjavo podatkov in elektronsko pošto.

ZEPEP v 13. členu določba, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo.

Določba navedena v prejšnjem odstavku ne veljajo za:

• pravne posle, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katerimi se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini;
• oporočne posle;
• pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema;
• pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost;
• pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja;
• pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazume o odpovedi neuvedenemu dedovanju;
• darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti;
• druge pravne posle, za katere zakon določa, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa.

Povedano še drugače:

• pogodba s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini mora biti sklenjena v pisni obliki;
• ponudba in sprejem ponudbe, za katere zakon zahteva posebno obliko (pisno), mora biti dana v taki (pisni) obliki;
• pri pravnih poslih, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, elektronska oblika ni enakovredna pisni.

Glede na navedeno je povsem jasno, da ponudba in sprejem ponudbe, ki bi bili dani preko elektronske pošte, nimata veljavnih učinkov.

S tem zapisom vas želim opozoriti na navedene izrecne določbe, ker opažam, da se v praksi večino dogovor sklene preko elektronske pošte ali z nakupom v spletnih trgovinah.

No, nepremičnine (za enkrat) še ne morete prodati ali kupiti zgolj preko elektronske pošte.

Gregor Verbajs

S pomočjo osebnega vpogleda lahko vsakdo, ob izkazu identitete z ustreznim digitalnim spletnim potrdilom (SIGEN-CA, SIGOV-CA, AC-NLB, POSTA-CA ali HALCOM), registracijo SI-PASS ali mobilno identiteto smsPASS, vpogleda v podatke o lastnih nepremičninah, ki jih vodi Geodetska uprava.

S tem lahko uporabnik preveri pravilnost vpisanih podatkov ter se ob morebiti ugotovljenih pomanjkljivostih obrne na eno izmed enot Geodetske uprave.

Izpis seznama nepremičnin ter izris parcele

V osebnem vpogledu v podatke o lastnih nepremičninah lahko vsak lastnik kreira Izpis seznama nepremičnin iz evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije ter Izris parcele.

Izpis seznama nepremičnin iz evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije vsebuje:

• seznam parcel, evidentiranih v zemljiškem katastru, pri katerih je oseba vpisana kot lastnik,
• seznam delov stavb, evidentiranih v katastru stavb, pri katerih je oseba vpisana kot lastnik ter
• seznam nepremičnin, evidentiranih v registru nepremičnin, pri katerih je oseba vpisana kot lastnik.

Izris parcele je slika oblike in medsebojne lege parcel. Prikaz mej parcel na izrisu je informativen.

Podatkov o mejah parcel ter numerično merilo iz tega izrisa se ne sme neposredno uporabljati za ugotavljanje poteka mej po podatkih zemljiškega katastra. Uporaba podatkov za druge namene je dovoljena le z opozorilom, da je izris mej informativen.

Tako Izpis seznama nepremičnin kot izris parcele sta dosegljiva v sklopu »Seznam nepremičnin«. Izpis seznama nepremičnin pri podatkih o lastniku, izris parcele v seznamu parcel za posamezno parcelo.

Povezavo do osebnega vpogleda dobite tukaj: klik

odvetnik Gregor Verbajs

Vsem pa je skupno to, da imajo dolgove do upnikov in da so po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) insolventni.

Odpustu obveznosti stečajnega dolžnika pravniki pravimo pravna dobrota.

Da bi bil dolžnik lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti mora izpolnjevati vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz ZFPPIPP in so namenjene čim večjemu in čim boljšemu poplačilu upnikov.

Povedano drugače si je to pravno dobroto torej treba „zaslužiti“. Tako se v stečajnem postopku presoja, ali je dolžnik s svojim ravnanjem izkazal, da je te dobrote vreden.

Odpust obveznosti močno posega v ustavno varovane pravice upnikov, in sicer v njihovo pravico do zasebne lastnine. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg v določenih primerih dopusten, zaradi česar je dal dolžnikom možnost odpusta obveznosti, ki pa jo je zaradi nasproti si stoječih pravic upnikov treba razlagati zelo ozko.

Med drugim je zakonodajalec določil, da mora stečajni dolžnik, da bi bil vreden te pravne dobrote, redno in vestno izpolnjevati svoje obveznosti, upravitelj pa ga mora pri tem nadzirati.

Poglejva si sedaj postopek odpusta obveznosti malo bolj podrobno.

1. Predlog za odpust obveznosti

Stečajni dolžnik lahko do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, v delu, v katerem v stečajnem postopku ne bodo plačane.

Stečajni dolžnik mora predlogu za odpust obveznosti priložiti izjavo, da ni ovir za odpust njegovih obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP (ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo…).

V predlogu za odpust obveznosti mora dolžnik opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena ZIZ, in mu priložiti dokaze o obstoju teh okoliščin.

2. Namen odpusta obveznosti in ovire za odpust obveznosti

Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

Navedena generalna klavzula je zelo pomembna, saj omogoča presojo tudi takšnih primerov zlorab odpusta obveznosti, ki jih ZFPPIPP taksativno ne navaja. Tako ZFPPIPP omogoča, da sodišča presodijo, ali ni dolžnik s kakšnim ravnanjem deloval v nasprotju z namenom odpusta obveznosti in zato ni bil pošten in vesten.

Odpust obveznosti ni dovoljen:

• če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali
• če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:
  • če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,
  • če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP;
  • če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu ZFPPIPP.

Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti).

V pravkar navedeni zapis se lahko uvrstijo vsa ravnanja dolžnika iz katerih izhaja, da bi bil odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta obveznosti in niso taksativno našteta v ZFPPIPP.

ZFPPIPP pa je za določena ravnanja določil zakonske domneve o zlorabi pravice do odpusta obveznosti.

Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, v naslednjih primerih:

• če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov,
• če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 evrov,
• če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo,
• če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu ZFPPIPP značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja, ali
• če lahko stečajni dolžnik glede na svoj premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

3. Začetek postopka

Sodišče lahko predlog dolžnika zavrne, lahko pa izda sklep s katerim začne postopek odpusta obveznosti – sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.

S sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti sodišče določi preizkusno obdobje, ki ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let.

Ne glede na navedeno glede preizkusnega obdobja lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti:

• če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in
• če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

4. Obveznosti dolžnika med odpustom obveznosti

Stečajni dolžnik mora med preizkusnim obdobjem izpolnjevati naslednje obveznosti:

• določene v 383.b (biti dosegljiv sodišču in upravitelju), 384. (dati resnično poročilo o stanju svojega premoženja) in 386. (ne sme sklepati določenih pravnih poslov) členu ZFPPIPP;
• če je zaposlen si mora izpolnjevati svoje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja,
• če ni zaposlen in je sposoben za delo si mora prizadevati, da najde zaposlitev,
• ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati, in
• upravitelju mora mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev.

5. Ugovor proti odpustu obveznosti in odpust obveznosti

Vsak upnik ali upravitelj lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti:

• če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP (namen odpusta obveznosti in ovire za odpust obveznosti) ali
• če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP.

Upnik lahko z ugovorom uveljavlja tudi, da je preizkusno obdobje prekratko.

Stečajni dolžnik lahko z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavlja, da je preizkusno obdobje predolgo.

Ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja.

Sodišče na podlagi ugovora lahko odloči, da:

• ugovoru ugodi in ustavi postopek odpusta obveznosti ter zavrne predlog za odpust obveznosti;
• ugovoru ugodi in ustrezno podaljša ali skrajša preizkusno obdobje ali
• ugovor zavrne, če ne obstaja razlog, ki se z ugovorom uveljavlja.

Po poteku preizkusnega obdobja sodišče izda sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti, in sicer če ugovor ni bil vložen, ali pa je bil vložen in je bil pravnomočno zavrnjen ali zavržen.

6. Učinek odpusta obveznosti

Odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve iz naslednjega odstavka.

Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP in tudi ne za terjatev iz naslova:

• denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku,
• v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem,
• globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku,
• odvzema premoženja nezakonitega izvora in
• povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

7. Kaj je ključno v postopku odpusta obveznosti

Vedno opozarjam, da je upnik gospodar izvršilnega postopka in enako velja tudi v stečajnem postopku.

Zato vsem upnikom svetujem, da aktivno spremljajo postopke osebnih stečajev dolžnikov, in sicer zato, da v primeru zlorabe odpusta obveznosti pravočasno podajo ugovor proti odpustu obveznosti.

Vsi stečajni postopki so na spletni strani AJPES javno objavljeni in jih lahko spremljajo vsi upniki.

Odvetniki imamo še dodatne aplikacije za spremljanje stečajnih postopkov. V kolikor ste upnik, ki imate več dolžnikov v stečajnih postopkih lahko za vas vodimo evidenco dolžnikov in sledimo objavam v stečajnih postopkih.

V enem izmed prihodnjih zapisov vam bom pokazal kako z začasno odredbo preprečiti dolžniku prodajo premoženja pred začetkom stečajnega postopka.

Gregor Verbajs

To pomeni, da lahko upnik, v primeru neplačila terjatve s strani dolžnika, vloži predlog za izvršbo pred izvršilnim sodiščem in zahteva plačilo terjatve od dolžnika ter takoj poseže na premoženje dolžnika.

V kolikor dolžnik nima izvršilnega naslova (izvršilni naslov je npr. tudi sodba ali sodna poravnava) mora pred vložitvijo predloga za izvršbo vložiti tožbo in zahtevati od dolžnika plačilo in šele ko upnik dobi sodbo lahko, na podlagi sodbe, vloži predlog za izvršbo.

Sam strankam vedno svetujem, da vse pogodbe (posojilne, najemne…) sklepajo v obliki notarskega zapisa, ker s tem veliko pridobijo.

Pravzaprav imam občutek, da se ljudje velikokrat ne zavedajo koliko pridobijo. Vedno znova in znova jim svetujem enako in jih prepričujem zakaj je to dobro.

Predstavljajte si, da nimate neposredno izvršljivega notarskega zapisa pogodbe in vam dolžnik ob zapadlosti terjatve le-te ne plača.

Kaj vas čaka?

Morali boste skozi sodni pravdni postopek, kjer boste zahtevali plačilo in ki bo trajal vsaj 2 ali 3 leta, da boste pridobili sodbo. Šele po pravnomočnosti sodbe boste lahko vložili predlog za izvršbo.

Najmanj kar pridobite je od 2 do 3 leta (izgubljenega) časa.

Kaj so procesne obresti in kdaj jih lahko zahtevate?

V 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. To so tako imenovane procesne obresti.

Predvsem banke imajo v svojih kreditnih pogodbah procesne obresti načeloma dobro urejene. Ni pa to nujno, zato bankam svetujem, da pregledajo svoje pogodbe, ali imajo določbe glede procesnih obresti pravilno spisane.

Klasična določba notarskih zapisov pogodb (kreditnih ali posojilnih, ter kakšni drugi pogodbi, kjer je predmet denarna terjatev) bi se glasila: »Od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti, tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonite zamudne obresti (procesne obresti)«.

Ali na podlagi takšne določbe lahko v izvršbi zahtevate procesne obresti?

Veliko časa so izvršilna sodišča zavračala izterjavo procesnih obresti dogovorjenih v neposredno izvršljivih notarskih zapisih, pri čemer so se sklicevali na argument, da je mogoče takšne obresti zahtevati samo v pravdnem postopku pri vložitvi tožbe.

Več let sem takšni praksi nasprotoval. Že leta 2017 sem napisal članek: Ali je notarski zapis izvršilni naslov za procesne obresti?, ki je bil objavljen v Pravni praksi, letnik 2017, številka 34, str. 11-13.

Več let sem s pritožbami zagovarjal, da je notarski zapis lahko izvršilni naslov tudi za procesne obresti. Najprej sem v svoj prav prepričal Višje sodišče v Ljubljani, nato preko revizije še Višje sodišče v Mariboru.

Decembra 2020 je Vrhovno sodišče RS (II Ips 55/2020) ugodilo reviziji in odločilo naslednje:

Neposredno izvršljivi notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.

Sedaj ni nobenega dvoma več, da če se boste v pogodbi (kreditni ali posojilni, ter kakšni drugi pogodbi, kjer je predmet denarna terjatev) dogovorili tudi za plačilo procesnih obresti, ter boste to pogodbo potrdili ali sklenili v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, da boste v izvršilnem postopku lahko zahtevali tudi procesne obresti.

Procesne obresti ne bodo zanemarljive, saj lahko izvršilni postopki trajajo tudi več let.

Glede na vse navedeno vam svetujem, da že v fazi sklepanja pogodbe pravilno zapišete pogodbeno določbo glede procesnih obresti in da pogodbo nato potrdite ali sklenete v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Če imate kakršnokoli vprašanje sem vam prijazno na voljo.

Gregor Verbajs

Vendar po takem začetku izvršilni postopki trajajo leta in leta, ljudje pa se jezijo zakaj se nikamor ne premaknejo.

Zakaj je temu tako?

V izvršilnem postopku je upnik »kralj postopka« in celotno dogajanje je odvisno od njegovih ravnanj. Če je upnik v postopku pasiven bo tudi izvršilni postopek bolj ali manj pasiven.

Res je, da sodišče vodi postopek, vendar pa je veliko odvisno kako intenzivno v postopku sodeluje upnik.

Verjemite mi, da če je upnik aktiven v postopku, bo postopek hiter in tudi bolj uspešen.

V tem zapisu bom z vami delil eno zanimivo zgodbo, ki še kako dobro prikazuje zakaj izvršilni postopek ni enostaven in kako je hipotekarni upnik zaradi ENE napake ostal brez plačila svoje terjatve v višini 150.000,00 EUR.

Februarja 2021 je bil v enem izvršilnem postopku razpisan razdelitveni narok za dolžnika moje stranke, na katerem je sodišče razdelilo kupnino od prodane nepremičnine. Pri prodani nepremičnini so bile v zemljiški knjigi vpisane štiri hipoteke štirih različnih upnikov. Izvršilni postopek za prodajo nepremičnine sta predlagala dva upnika, dva pa ne. Tista upnika, ki nista predlagala izvršbo, sta bila o razdelitvenem naroku obveščena.

Po pravilih Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ) mora hipotekarni upnik (upnika, ki ni predlagal izvršbe bom v tem zapisu imenoval hipotekarni upnik) prijaviti svojo terjatev najpozneje na razdelitvenem naroku, sicer je sodišče ne upošteva pri razdelitvi kupnine in je ne poplača.

V mojem primeru je zgolj en hipotekarni upnik prijavil terjatev, drugi pa ne. Oba hipotekarna upnika sta prišla na narok in zgolj en hipotekarni upnik je ustno na zapisnik prijavil terjatev drugi pa ne. Tako je iz zapisnika o razdelitvenem naroku izhajalo, da je terjatev prijavil zgolj en hipotekarni upnik.

Sodišče je tako izdalo sklep o poplačilu upnika, pri čemer seveda ni poplačalo hipotekarnega upnika, katerega prijava terjatve ni bila vpisana na zapisniku o razdelitvenem naroku.

Hipotekarni upnik je vložil pritožbo zoper sklep o poplačilu in zatrjeval, da je terjatev pravočasno prijavil na razdelitvenem naroku.

Vendar ali jo je res?

Poglejva si, kje je problem.

Po prejemu pritožbe hipotekarnega upnika sem pregledal celotno dejansko stanje in ugotovil naslednje.

Hipotekarni upnik na razdelitvenem naroku ni prijavil svoje terjatve, saj kaj takega ni izhajalo iz zapisnika o razdelitvenem naroku, ki je v skladu z določilom 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje.

Prav tako iz zapisnika ni izhajalo, da bi hipotekarni upnik zapisniku ugovarjal oz. podal pripombe nanj, pri čemer je tudi hipotekarni upnik sama v pritožbi navedel, da na zapisnik pripomb ni podal.

Iz zapisnika je izhajalo, da je na razdelitvenem naroku svojo terjatev prijavil zgolj en hipotekarni upnik, ne pa tudi ta hipotekarni upnik, ki se je pritožil.

V kolikor bi na razdelitvenem naroku tudi hipotekarni upnik podal (konkretizirano) priglasitev terjatve, bi torej nedvomno bila tudi ta prijava terjatve vnesena v zapisnik. Življenjsko logično je, da bi sodišče na zapisnik vpisalo vse ustne na naroku prijavljene terjatve. Prav tako je pri prijavi terjatve potrebno prijavljeno terjatev specificirati (glavnica, obresti…) in konkretizirati, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno.

Poudariti je, da ZIZ nima posebnih določb o poteku in vodenju naroka, niti o pisanju zapisnika, zato mora sodišče na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporabiti določbe ZPP, ki se nanašajo na glavno obravnavo in zapis zapisnika.

Skladno s 124. členom ZPP imajo stranke postopka pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. V nadaljnjih vlogah podani ugovori oz. pripombe na zapisnik se zato štejejo za prepozne oz. je stranka v tem že prekludirana.

Če torej stranka vsebini zapisnika ne ugovarjala, so njene pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija resničnost dejstev, navedenih v zapisniku kot javni listini, neutemeljene. V primeru, ko iz zapisnika ne izhaja, da bi stranka podala kakršne koli pripombe ali ugovore, čeprav je to pravico imela, je ugotoviti, da takih pripomb in ugovorov stranka očitno ni podala.

Vrnimo se sedaj na moj naš konkretni primer.

V konkretnem primeru je hipotekarni upnik z udeležbo na razdelitvenem naroku nedvomno imel možnost in pravico ugovarjati njegovemu zapisu. Hipotekarni upnik v pritožbi sam priznava, da je bil prisoten na razdelitvenem naroku, da mu je bila kopija zapisnika na samem naroku vročena in da zoper vsebino zapisnika ni ugovarjal.

Povedano še drugače, ima stranka zaradi zagotovitve poštenega kontradiktornega postopka že med obravnavo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, vendar mora to pravico uveljaviti pravočasno, kar pomeni do konca naroka, ko sodišče zaključi pisanje zapisnika.

Naknadno njegove vsebine ni več mogoče spreminjati. Če stranka pripomb ne poda do konca naroka, je njen ugovor v zvezi s tem prepozen in pripomb glede vsebine zapisnika ni mogoče upoštevati.

Poleg zgoraj navedenega, je potrebno upoštevati še naslednje. Tradicionalno vodeni zapisnik se sestavlja tako, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Že na tej podlagi bi ob spremljanju glavne obravnave moralo biti hipotekarnemu upniku jasno, da priglasitev terjatev hipotekarnega upnika, tudi, če bi jo resnično ustno podal na razdelitvenem naroku, ni bila vnesena na zapisnik.

V takem primeru bi moral iz previdnosti zahtevati, da se mu zapisnik prebere oz. se mu prebere vsaj v delu, ki se nanaša na prijavo terjatve z njegove strani. Še toliko bolj iz razloga, ker naj bi, kot je hipotekarni upnik zatrjeval v pritožbi, priglasitev terjatve podal le ustno na razdelitvenem naroku in bi bil v takem primeru torej zapisnik edini »dokaz« o priglasitvi terjatve.

Ob tem je poudariti, da zapisniki o razdelitvenem naroku običajno obsegajo dve strani, sam sklep, ki ga sodišče sprejme na naroku in v katerem ugotovi katere terjatve so bile priglašene, pa običajno obsega zgolj pol strani. V manj kot minuti bi hipotekarni upnik lahko torej opazil, da se priglasitev terjatve v zapisniku ne nahaja.

Ker torej terjatev hipotekarnega upnika do razdelitvenega naroka ni bila priglašena, niti iz zapisnika ne izhaja, da bi bila priglašena na samem razdelitvenem naroku, na vsebino zapisnika pa hipotekarni upnik ni imel pripomb, je sodišče v sklep o poplačilu skladno z določili 207. in 208. člena ZIZ pri izdaji sklepa pravilno upoštevalo vsebino sklepa o prijavljenih terjatvah, kot izhaja iz zapisnika o razdelitvenem naroku, ki je javna listina.

Vendar, kaj če je bila terjatev resnično ustno priglašena in bi to upnik na primer izkazal s pisnimi izjavami oseb udeleženih na razdelitvenem naroku?

Tudi, če bi torej hipotekarni upnik na razdelitvenem naroku ustno res priglasil nekakšno terjatev (kakšno sicer ni jasno), je verjetno sodišče pravilno ni upoštevalo, saj terjatev, kot jo je (pavšalno) zatrjeval hipotekarni upnik, ni opredeljena niti po temelju niti po višini (na dan razdelitvenega narok), niti ni v zvezi s tem ni podal nobenega dokaza, prav tako pa sploh ni navedel vrstnega reda hipoteke, vknjižene v zavarovanje te terjatve. Kakršna koli identifikacija in preizkus takšne terjatve s strani sodišča oz. drugih upnikov ne bi bila mogoča in je kot taka ta terjatev neupoštevna.

Zaradi navedene ENE napake je hipotekarni upnik ostal brez poplačila svoje terjatve v višini 150.000,00 EUR.

Še vedno menite, da so izvršilni postopki enostavni?

Upam, da ne.

Izvršilni postopek je sodni postopek kot vsak drugi (pravdni, nepravdni, stečajni…) in ga je potrebno pravilno voditi in v njem opravljati veliko dejanj.

Ker imajo v izvršilnih postopkih dolžniki zelo veliko pravnih sredstev (ugovorov, pritožb…) je potrebno postopek previdno in skrbno voditi.

Zato vam svetujem, da se izvršilnih postopkov lotite skrbno in previdno. Ali pa jih zaupate nam, ki se z njimi vsakodnevno ukvarjamo.

Gregor Verbajs