Predstavljajte si povsem običajen sobotni dopoldan. Hodite po hodniku nakupovalnega centra, v mislih imate seznam opravkov, ko se nenadoma v vas z vso silo zaleti razigran otrok. Padec je neroden, bolečina ostra, zlomili ste si kost in sledi dolgotrajno zdravljenje. Kdo bo plačal nastalo škodo?

Marsikdo bi takoj pomislil: “Trgovski center mora biti za take primere zavarovan, oni morajo poskrbeti za mojo varnost!”

Pa je to res?

Danes bom skozi prizmo sodne prakse predstavil odškodninsko odgovornost v takem primeru.

Štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost

Da bi bila vaša tožba sploh uspešna, morajo biti hkrati izpolnjeni štirje pogoji. Če manjka le eden, se vaša pot do odškodnine konča hitreje, kot se je začela.

1. Nedopustno dejanje ali škodljivo dejstvo: Nekdo je storil nekaj, česar ne bi smel (ali ni storil nečesa, kar bi moral).
2. Nastanek škode: Ni dovolj le jeza; nastati mora dejanska premoženjska (npr. stroški zdravljenja) ali nepremoženjska škoda (npr. telesne ali duševne bolečine).
3. Vzročna zveza: Škoda mora biti neposredna posledica prav tistega nedopustnega dejanja.
4. Odgovornost: Tukaj  gre za krivdo (naklep ali malomarnost), razen pri nevarnih stvareh, kjer se odgovarja objektivno.

Zgodba iz prakse: Gospa proti nakupovalnemu centru

V zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru (sklep I Cp 676/2022), smo bili priča prav takšnemu scenariju. Tožnica se je sprehajala po centru, ko je vanjo priletel otrok. Gospa je trdila, da je center odgovoren, ker ni zagotovil varnosti, ker ni imel dovolj varnostnikov in ker ni preprečil tekanja otrok.

Poglejmo, zakaj je gospa spor izgubila in zakaj je to pomembno za vse nas.

1. Trgovina ni poligon z nevarnimi zvermi

Tožnica je poskušala uveljaviti objektivno odgovornost. To pomeni, da bi center odgovarjal že samo zato, ker dejavnost nakupovalnega centra predstavlja “povečano nevarnost”. Sodišče je to odločno zavrnilo. Hoja po trgovskem centru v normalnih okoliščinah ni nevarna dejavnost. Nevarnost, ki jo predstavljajo drugi obiskovalci (tudi nepredvidljivi otroci), ni nekaj, kar bi naravo centra spremenilo v “nevarno stvar”.

2. Kje so meje dolžne skrbnosti?

Nato je gospa poskusila s krivdno odgovornostjo. Trdila je, da bi center moral predvideti tekanje in ga z varnostniki preprečiti.

Sodišče je postavilo jasno mejo: Upravljalec centra mora poskrbeti za varna tla (da niso mokra ali poškodovana) in za varno opremo. Ne more pa prevzeti odgovornosti za vsako gibanje vsakega obiskovalca. Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši (t.i. odgovornost za drugega), ne pa varnostna služba centra.

Ključni nauk: Standard skrbnosti upravljalca javnega prostora ne pomeni, da mora ta preprečiti prav vsako teoretično možno nesrečo. To bi bilo življenjsko nevzdržno.

Kaj to pomeni za vas?

Če ste utrpeli poškodbo v javnem prostoru, se ne zaletite z glavo skozi zid (in v tožbo) brez trezne presoje.

• Preverite vzrok: Zakaj se je vam zgodilo to kar se je zgodilo in kdo je za to lahko odgovoren. Ali ste padli, ker se je nekdo drug neprevidno zaletel v vas (tukaj center verjetno ne bo plačal)?
• Identificirajte pravega povzročitelja: V primeru “otroka, ki teka po centru” je pravi naslovnik odškodninskega zahtevka tisti, ki je dolžan otroka nadzorovati – torej starši.
• Zberite dokaze takoj: Fotografije lokacije, podatki o pričah in zapisnik o dogodku so ključni. Pri čemer imajo centri običajno tudi videoposnetke prostorov in lahko zaprosite za njih.

Pravo ni avtomat za denar, kjer ob vsakem padcu pritisnete gumb “tožba”.

Je sistem pravil, ki zahteva natančno izpolnjevanje vseh predpostavk. V primeru VSM I Cp 676/2022 je zmagala zdrava pamet: nakupovalni center ni varuška vseh otrok, ki se podijo med policami. Za otroke so odgovorni starši.

Želim vam čim manj nesrečnih dogodkov.

Gregor  Verbajs, odvetnik

Zgodba

V času od oktobra 2002 do decembra 2002 je Tanja na kavi v določenem baru in v Nikinem stanovanju, izvabila od Nike posojilo v skupni višini 200.000 EUR, in sicer tako, da je Niki natvezila, da se ukvarja s trgovino in uvozom določenega blaga in ji zagotavljala kratke roke za vrnitev posojila in hkrati obljubljala 5 % obresti za čas enega meseca. Ker ji je Nika verjela, ji dne posodila 200.000,00 EUR, vendar Tanja dolžnega zneska ni nikoli povrnila, ker takega namena že od vsega začetka ni imela, niti ni imela možnosti za varčilo, ampak si je posojilo na škodo Nike prisvojila.

Kar bom pojasnil v nadaljevanju velja povsem enako v primeru, ko bi nekemu obrtniku plačali avans in za vas ne bi opravil nobene storitve, denarja pa vam ne bi vrnil, ali da bi plačali avans za nakup določenega izdelka in ga ne bi nikoli prejeli, denarja pa vam tudi ne bi vrnili.

Pravna sredstva – civilna tožba in kazenska ovadba

Nika je zoper Tanjo vložila tožbo in dobila sodbo, na podlagi katere je Tanja dolžna Niki povrniti prejeto posojilo v znesku 200.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od decembra 2002 dalje ter ji povrniti pravdne stroške.

Nika je zoper Tanjo vložila tudi kazensko ovadbo, na podlagi katere je bila Tanja obsojena za kaznivo dejanje goljufije. Kaznivo dejanje je bilo v sodbi opisano, kot izhaja iz zgodbe v uvodu članka.

Povedano še drugače, Nika je do Tanje imela dve sodbi, eno kazensko in eno civilno pravno.

Postopek osebnega stečaja Tanje

Tanja je vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja in v njem predlagala odpust obveznosti po določbah Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Odpustu obveznosti je bilo ugodeno.

Izvršilni postopek po končanju postopka osebnega stečaja

Po končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je Nika prijavila terjatev in je bila njena terjatev na podlagi sodbe civilnega sodišča v celoti priznana, je Nika vložila predlog za izvršbo.

Pravno podlago oziroma izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, je predstavljala sodba civilnega sodišča, na podlagi katere je bila Tanja dolžna Niki plačat 200.000,00 EUR.

Nika se je v vloženem predlogu za izvršbo, ki mu je bilo ugodeno in na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, sklicevala na drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP, ki določa:

»Odpust obveznosti ne učinkuje za zavarovano terjatev iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona, za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona in tudi ne za terjatev iz naslova:

1. denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku,
2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem,
3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku,
4. odvzema premoženja nezakonitega izvora in
5. povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.«

Poleg več drugih ugovornih razlogov, ki jih je Tanja podala v ugovoru zoper sklep in niso bili utemeljeni, je bilo ključno vprašanje, ali terjatev Nike iz civilne sodbe predstavlja izjemo iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP?

Tanja je v ugovoru zatrjevala, da so ji bile v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene, kar učinkuje tudi na obveznosti iz civilne sodbe, s katero ji je bila naložena vrnitev posojila in ne povrnitev škode.

Tanja je torej zatrjevala, da ji je bila obveznost iz izvršilnega naslova (civilne sodbe) odpuščena in da za to obveznost ne obstaja izjema iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, s tem pa je smiselno uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ.

Odločitev sodišča

Sodišče je presojalo navedbe in argumentacijo Nike kot upnice v predlogu za izvršbo in njenem odgovoru na ugovor ter odločilo, da ugovorni razlogi Tanje niso utemeljeni.

Poglejva si podrobno določbe ZFPPIPP in namen odpusta obveznosti.

Namen, ki ga praviloma zasledujejo dolžniki v postopku osebnega stečaja, je odpust obveznosti.

Na podlagi 1. odstavka 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu ZFPPIPP drugače določeno.

Po določbi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno.

Po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti med drugimi ne učinkuje za terjatve iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Za presojo utemeljenosti ugovornega razloga prenehanja terjatve je bil torej odločilen odgovor na vprašanje, ali terjatev po civilni sodbi predstavlja izjemo iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na katero odpust obveznosti ne učinkuje. Ugotoviti je potrebno, ali se terjatev po sodbi lahko opredeli kot terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti, ali ne?

Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožba vložena zaradi vrnitve posojila in ne odškodnine ter da je bilo Tanji s sodbo tudi naložena povrnitev prejetega posojila.

Vendar kljub temu, da je bilo z izvršilnim naslovom Tanji naloženo, da povrne prejeto posojilo, po prepričanju sodišča to še ne pomeni, da prisojeni znesek ne more hkrati predstavljati tudi škode, ki je bila povzročena namerno ali zaradi hude malomarnosti.

To je izpolnjeno, če so za obstoj škode podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, to je obstoj protipravnega ravnanja, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode, v konkretnem primeru je morala biti škoda povzročena namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Za opisano presojo se je sodišče oprlo tudi na kazensko sodbo, s katero je bila Tanja obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Ob pregledu civilne in kazenske sodbe je sodišče ugotovilo, da obe sodbi obravnavata isti historični dogodek in isto terjatev med istimi strankami.

Presoja obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost

Sodišče je zavzelo stališče, da je ravnanje Tanje, opisano v obrazložitvi civilne sodbe, nedvomno protipravno ravnanje, saj si je od Nike izposodila 200.000,00 EUR ter si je le zato, da bi od Nike dobila denar, izmislila zgodbo, zakaj denar potrebuje, denarja pa tudi ni prostovoljno vrnila.

Nadalje je bilo v obeh sodbah ugotovljeno, da je Tanja z vsemi v izreku opisanimi dejanji povzročila veliko premoženjsko škodo, saj je izvabila posojilo, ki ga ni nikoli vrnila.

S tem je bilo premoženje Nike zmanjšano, kar je tudi ena od oblik škode na podlagi določbe 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Tako je sodišče ugotovilo, da je Tanja po določbi 132. člena OZ, ki je določba civilnega prava, povzročila škodo Niki z zmanjšanjem njunega premoženja s tem, ko ni vrnila izposojenega zneska.

Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem Tanje in nastalo škodo Niki, saj ja bila Nika oškodovana prav zaradi ravnanja Tanje, ki posojenega denarja ni vrnila.

Pri presoji krivde je sodišče upoštevalo določila OZ, saj ima pojem „krivde“ v kazenskem postopku drugačno vsebino kot v civilnem. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja. Za direktni namen je značilno, da je poudarjena voljna sestavina, pri eventuelnem namenu pa se povzročitelj zaveda možnosti nastanka posledice in vanjo privoli, jo dopušča, misli si, „bo kar bo“.

Z vidika civilnopravnega pojmovanja »namena« je bilo v konkretnem primeru pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je Tanja z namenom, da bi si pridobila znesek natvezila neko zgodbo, vendar dolžnega zneska ni povrnila, ker takega namena že od vsega začetka ni imela, niti ne možnosti. Ravnala je torej z direktnim, obarvanim naklepom.

Glede na vse navedeno sodišče ugotovilo, da je Tanja škodo povzročila namerno, njeno subjektivno in konkretno ravnanje v tem primeru pa ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z direktnim namenom.

Upoštevajoč, da je zaradi nevrnjenega zneska posojila, ki je predmet civilne sodbe, Niki nastala škoda, ki jo je Tanja povzročila namenoma, je sodišče ugotovilo, da ima terjatev, ugotovljena na podlagi civilne sodbe, podane vse znake terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti.

Kar se tiče zatrjevanja Tanje, da so ji bile terjatve odpuščene v postopku osebnega stečaja, je potrebno upoštevati 408. člen ZFPPIPP, ki določa, da se dolžniku, ki je dosegel odpust obveznosti, terjatve iz naslova povračila škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti, ne odpustijo in jih je (kljub odpustu obveznosti) dolžan plačati.

Zato odpust obveznosti ali celo morebitna zavrnitev ugovora upnikov proti odpustu obveznosti še ne pomeni, da odpust obveznosti učinkuje prav na vse terjatve upnikov ter da upniki ne morejo več sodno uveljavljati svoje terjatve.

Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da predstavlja terjatev iz civilne sodbe terjatev iz naslova povzročitve škode, povzročene namerno, na katero odpust obveznosti dolžnice Tanje v stečaju na podlagi 5. točke 2. odstavka 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje.

Dolžnica Tanja tako ni uspela dokazati ugovornega razloga prenehanja terjatve zaradi odpusta obveznosti in zaradi neobstoja izjeme iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (8. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). S tem je bil ugovor Tanje neutemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.

Sklep

Menim, da je navedena odločitev sodišča izjemnega pomena za vse upnike, saj jasno sporoča, kako morajo upniki postopati v primeru neplačila posojila ali nevračila denarja.

Ali imate tudi sami težave pri izterjavi?

Gregor Verbajs, odvetnik