Ne govorim o gospodarski krizi, ampak o nečem veliko pomembnejšem za razumevanje inovacij in za razumevanje dela odvetnikov.

Govorim o tistem legendarnem posnetku s festivala Sasquatch, ki si ga lahko ogledate na povezavi https://youtu.be/nU7dxkIz1Vs?si=VeUUulxIFWbIIPxM

Če ste ga pozabili (ali pa ste takrat raje brali Uradni list ali pa se ukvarjali s svojim poslom), naj vas spomnim: na travniku sredi ničesar stoji moški brez majice. Sam je. Glasba igra, on pa začne plesati. In to ne malo – pleše, kot da ga nihče ne gleda, čeprav ga gleda cel hrib ljudi. Izgleda malce noro. Morda celo malce nevarno za ugled.

Potem pa se zgodi preobrat. Pridruži se mu drugi plesalec. Nato tretji. In nenadoma cel hrib drvi navzdol, da bi postali del te nore zabave.

Zakaj vam to pripovedujem?

Ker se vsakič, ko v mojo pisarno stopi stranka z “noro” idejo, spomnim na tega fanta. In ker so moje stranke dejansko – »founderji« novih svetov.

1. Faza: “Lone Nut” (Samotni norec)

Vsaka sodna praksa (tako kot vsak podjetniški uspeh) se začne enako. Stranka pride v pisarno, sede nasproti mene in začne razlagati nekaj, česar “se še ne dela ali ne da”.

V tistem trenutku je ta stranka tisti shirtless guy na hribu. Ima vizijo, ima energijo, nima pa še nikogar, ki bi mu sledil. Okolica jih pogosto gleda s skepticizmom: “To ne bo šlo,” “Zakonodaja tega ne predvideva,” “Preveč tvegano je.”

Toda brez tega prvega, osamljenega plesalca, bi svet stal na mestu. Brez njihovega poguma, da izpadejo malce “nori”, ne bi bilo napredka. In tudi ne bi bilo sodne prakse.

2. Faza: Prvi sledilec (Odvetnik kot menedžer plesalca)

Tukaj vstopim jaz. V tistem znamenitem videu Derek Sivers (ki je video analiziral) pravi: “Prvi sledilec je tisti, ki osamljenega norca spremeni v voditelja.”

Ko stranka prinese svojo idejo, moja naloga ni, da ji rečem, naj neha plesati. Moja naloga je, da stopim poleg nje in začnem plesati v istem ritmu – vendar z eno pomembno razliko. Jaz sem tisti, ki pazi, da med plesom ne stopimo na minsko polje.

Kot odvetnik ali svetovalec sem tisti “prvi plesalec”, ki vizijo stranke uokviri v pravne okvirje. Usmerjam gibe. Poskrbim, da je ples usklajen s pravili igre, hkrati pa dovolj divji, da nekaj spremeni. Smo nekakšni menedžerji kaosa. Stranka ima ogenj, mi pa zgradimo kurišče, da ta ogenj ne požge hiše, ampak ogreje celo sosesko.

3. Faza: Ustvarjanje “Sodne prakse” (Cel žur)

Najboljši del moje službe je trenutek, ko naš ples postane nalezljiv.

Ko z vizionarsko stranko na sodišču ali v poslovnem okolju prebijemo led in postavimo nove standarde – ko dejansko ustvarimo sodno prakso – se zgodi magija. Tisti ljudje, ki so prej z vrha hriba le opazovali in se morda malce posmehovali, nenadoma ugotovijo, da je ples varen. In zabaven.

Takrat pridejo vsi ostali. Takrat postane ideja standard. Takrat se ustvari trg. In takrat je v pisarni (metaforično ali pa dejansko) cel žur.

Zakaj to počnem?

V svoji karieri sem s strankami soustvaril že ogromno sodne prakse. Vsak tak primer je bil na začetku “nora ideja”. Vsak tak primer je zahteval stranko, ki si upa biti prva, in pravnika, ki si upa biti drugi.

Vedno, ko nekdo vstopi skozi vrata z iskro v očeh in idejo, ki zveni kot znanstvena fantastika, se nasmehnem. Vem, da bomo morda spet plesali na hribu pred vsemi ostalimi. In vem, da bo na koncu tam cela množica.

Pa tudi v kolikor na koncu ne uspemo, smo vsaj plesali in upali, da lahko nekaj spremenimo. Mogoče pa naslednjič.

Nauk zgodbe? Če imate idejo, za katero vsi pravijo, da je nora – ne nehajte plesati. Potrebujete le nekoga, ki bo plesal z vami in vam pomagal usmerjati korake.

Veselim se vseh vaših “norih” idej, ki jih bomo skupaj spremenili v novo realnost.

Se vidimo na plesišču (ali v pisarni).

Gregor Verbajs, odvetnik