Ali mogoče veste, da obstaja prava in neprava stvarna služnost?

V kolikor ne veste ni vaša krivda, saj je neprava stvarna služnost nekakšna izjema in je zato manj poznana.

Bom pa obe predstavil v nadaljevanju.

Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine.

Vendar pa se stvarna pravica lahko ustanovi tudi v korist določene fizične ali pravne osebe. Predstavil bom kako učinkuje ena in druga služnost in kakšne so razlike med njima.

Prava stvarna služnost

Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 213. členu opredeljuje stvarno služnost in pravi, da je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).

Stvarna služnost je lahko ustanovljena tudi za določen čas ali za določen letni čas.

Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, od katerih tisto, v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča nepremičnina, druga, ki jo služnost bremeni, pa služeča nepremičnina.

Stvarna služnost že po definiciji ne more nastati na premičninah ali pravicah.

V praksi je stvarna služnost ustanovljena na zemljiški parceli ali posameznemu delu stavbe. To so predvsem potne služnosti, za uporabo transportnega sredstva, gozdne služnosti, služnosti napeljave in vzdrževanja vodovodnih in električnih vodov in kablov in tako dalje.

Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. člen SPZ). Prav tako služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona (220. člen SPZ).

V članku bom predstavil nastanek služnosti na podlagi pravnega posla, saj je ta način ustanovitve v praksi najbolj pogost. Za nastanek stvarne služnosti je potreben vpis v zemljiško knjigo. Vpis se opravi pri služeči nepremičnini, obstoj stvarne služnosti pa se označi tudi pri gospodujoči nepremičnini, pri kateri se opravi poočitev stvarne služnosti.

Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo.

Pogodba o ustanovitvi služnosti mora vsebovati ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremicnine.

Nadomestilo (za služnost) se lahko določi v enkratnem znesku ali v periodično zapadlih obrokih (215. člen SPZ).

Pogodba o ustanovitvi služnosti je zavezovalna pogodba obligacijskega prava, katere bistven element je zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini ustanovil stvarno služnost.

Pogodba mora biti po pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer 52. člena sklenjena v pisni obliki. Pogodba je lahko odplačna ali neodplačna. Nikakor pa ni nujno, da bi lastnik služečega zemljišča za ustanovitev služnosti prejel kakšno nadomestilo.

Stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. člen SPZ). Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremicnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti. Lastnik gospodujoče stvari pa mora svojo pravico izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino.

Neprava stvarna služnost

Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe.

V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila zakona, ki urejajo osebne služnosti (226. člen SPZ).

Gre za služnost, ki ima lastnosti stvarne in osebne služnosti. Tako neprava stvarna služnost lahko pomeni rabo služeče nepremičnine.

Bistvo neprave stvarne služnosti in njena podobnost z osebno služnost pa je v tem, da se neprava stvarna služnost ustanavlja v korist določene osebe, in ne vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča.

Tako se določila o osebnih služnostih uporabljajo za nastanek in prenehanje neprave stvarne služnosti.

Ker se za nastanek osebnih služnosti smiselno uporabljajo določila, ki urejajo užitek, lahko neprava stvarna služnost nastane na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe.

Pomemben je predvsem nastanek neprave stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, pri kateri pride v poštev določba 234. člena SPZ.

Tako se za ustanovitev neprave stvarne služnosti na podlagi pravnega posla zahteva: (i) zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost lastnika služeče nepremičnine, da se ustanovi neprava stvarna služnost v korist določene osebe in je v pisni obliki; (ii) razpolagalna sposobnost lastnika služeče nepremičnine in razpolagalni pravni posel, ki mora biti izražen v zemljiškoknjižnem dovolilu lastnika služeče nepremičnine, da na služeči nepremičnini, ki je označena z zemljiškoknjižnjimi podatki, brezpogojno dovoljuje vpis neprave stvarne služnosti z določeno vsebino v korist določene osebe.

Ne pozabite, da je služnost potrebno vpisati še v zemljiško knjigo.

Sklep

Glede stvarne služnosti v praski ni večjih problemov in je njena vloga jasna.

Neprava stvarna služnost pa ima namen v tem, da ni mogoče v vseh primerih imeti lastnika služečega in lastnika gospodujočega zemljišča, kjer bi lastnik služečega zemljišča ustanovil služnost v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča.

To pride v poštev pri služnostih v javno korist, kot so služnosti v korist nosilca interesa gradnje javne infrastrukture, v korist elektro podjetja, vodovodnega podjetja, občine in podobno.

V teh primerih gre za to, da imajo služnostni upravičenci možnost uporabe zemljišča predvsem za gradnjo, izkope, napeljave in vzdrževanja svojih naprav.

Pomembna razlika med pravo in nepravo stvarno služnost pa je tudi, da neprava stvarna služnost učinkuje samo v korist služnostnega upravičenca in samo dokler služnosti upravičenec obstaja v pravnem prometu.

Prava stvarna služnost pa učinkuje ne glede na to ali se lastnik služečega ali gospodujočega zemljišča zamenja.

odvetnik Gregor Verbajs

Ali se v družini pogovarjate o razdelitvi premoženja in ureditvi premoženjskih razmer?

Če se, potem vam svetujem, da si preberete ta članek.

Zakaj je pomembno, da si ga preberete?

Zato, ker veliko premoženjskih zadev v družinah ostane nerešenih in se nato pojavljajo spori v zapuščinskih postopkih.

Pred nekaj dnevi sem naletel na zelo zanimivo internetno statistiko, ki je pokazala, da je obrazec za izročilno pogodbo skoraj enako pogosto iskan kot obrazec za prodajno pogodbo.

Najprej bi vam svetoval, da nikoli ne sklepajte pogodb na obrazcih, ker obrazci niso prilagojeni za vaš konkretni življenjski primer.

Nenazadnje si tudi zobe ne popravljate sami, ampak greste k zobozdravniku.

Glede na navedeno statistiko obstoji želja ljudi, da uredijo premoženjska razmerja že za čas življenja.

Po pravici povedano me je zgornja statistika presenetila, saj sta pomen in značilnost izročilne pogodbe zelo specifična, zato vam želim prihraniti vsak evro, ki ga boste plačali za obrazec izročilne pogodbe. Z njim si dejansko ne morete nič pomagat.

Pojem izročilne pogodbe

Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja je po svoji naravi dednopravna pogodba, saj jo je do uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) urejal Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem.

Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov neodplačno obogati.

Tako izročitelj razpolaga s svojim premoženjem za časa življenja in lahko še pred svojo smrtjo razdeli svoje premoženje.

Izročitev premoženja je primerljiva s prehodom pokojnikove zapuščine na dediče v trenutku njegove smrti. Razdelitev premoženja pa je primerljiva z delitvijo dediščine.

Izročilna pogodba omogoča izročitelju razdelitev premoženja še pred smrtjo in mu tako ni potrebno narediti oporoke.

Oporoko pa lahko naredi za svoje ostalo premoženje, ki ga ni razdelil s pogodbo, in tisto premoženje, ki bo nastalo po sklenitvi izročilne pogodbe.

Predpostavke izročilne pogodbe

Pogodba je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo.

Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Če kakšen potomec ni dal privolitve, jo lahko da pozneje v enaki obliki.

Izročitev in razdelitev ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.

Ker je izročilna pogodba zelo specifična, si oglejmo taksativno naštete predpostavke in pogoje, pod katerimi je veljavna.

• Stranke pogodbe so lahko le fizične osebe, ki so v sorodstvenem razmerju v ravni črti, ne glede na oddaljenost, pri čemer mora biti izročevalec prednik, prevzemniki pa potomci. En od prevzemnikov je lahko tudi izročiteljev zakonec oziroma zunajzakonski partner;
• s pogodbo se morajo strinjati vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo;
• pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, tako da ne pridejo v poštev nobeni obrazci;
• s pogodbo je lahko zajeto le premoženje, ki pripada izročitelju ob sklenitvi pogodbe.

Bistvo izročilne pogodbe, in njena posledica, je v tem, da premoženje, ki je bilo izročeno z izročilno pogodbo ne spada v izročiteljevo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti.

V zapuščino sodi le izročiteljevo ostalo premoženje.

Zelo pogoste so izročilne pogodbe za prenos kmetije na potomca, kjer se potomci skupaj s prednikom dogovorijo, kdo bo prevzel domačo kmetijo, nato pa naredijo izročilno pogodbo. Tako prevzame in obdeluje kmetijo en potomec, ostalim pa izročitelj (oče ali mama) nakloni kakšno drugo premoženje (ali pa ne).

Enako pogoste so izročilne pogodbe glede ureditve podjetniškega premoženja, kjer izročitelj (ki je lahko lastnik gospodarske družbe) med potomce (največkrat otroke) razdeli svoje premoženje (poslovne deleže v družbi, nepremičnine…) in tako uredi premoženje v času življenja.

Prevzemniki premoženja so lahko:

• Potomec, ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem (otrok, vnuk, pravnuk), pri čemer pa bližji potomci ne izključujejo bolj oddaljenih;
• posvojenec in njegov potomec ali posvojenec ne glede na oddaljenost, pri čemer bližji ne izključuje bolj oddaljenih;
• zakonec ali zunajzakonski partner.

Iz povedanega sledi, da oseba, ki nima zgoraj naštetih potomcev (predpostavka je zakonsko določeno sorodstveno razmerje), ne more veljavno skleniti izročilne pogodbe.

Lahko pa pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, na primer darilne pogodbe. Stranke izročilne pogodbe ne morejo biti pravne osebe.

Pogoj za veljavnost izročilne pogodbe je soglasje izročiteljevih potomcev.

Potrebno je ločiti dvoje. Premoženje lahko izročitelj izroči tudi bolj oddaljenim potomcem, kot so vnuk ali pravnuk.

Soglasje za veljavnost izročilne pogodbe pa je soglasje le tistih potomcev in posvojencev, ki bi bili po zakonu, kot dediči prvega dednega reda, poklicani, da po njem dedujejo.

To so tisti potomci, ki bi bili izročiteljevi zakoniti dediči, če bi bilo zakonito dedovanje uvedeno ob sklenitvi izročilne pogodbe.

Soglasje za veljavnost izročilne pogodbe mora dati: otrok; vnuk ali bolj oddaljeni potomec, če bi bil v trenutku sklenitve pogodbe po zakonitem dednem redu upravičen dedovati; posvojenec in potomec posvojenca, če bi bil v trenutku sklenitve pogodbe po zakonitem dednem redu upravičen dedovati.

Če soglasja katerega od izročiteljevih potomcev ni, je pogodba neveljavna. Izročilna pogodba ostane veljavna, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.

V nadaljevanju bomo videli, da kljub nesoglasju potomca lahko pogodba ostane v veljavi, ker konvertira v drugo obliko (npr. v darilno pogodbo).

Soglasje se lahko poda tudi naknadno po sklenitvi pogodbe. Pogoj je, da mora biti podano v obliki notarskega zapisa, ker OZ določa, da mora biti izročilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Predmet izročitve in razdelitve premoženja

Z izročitvijo in razdelitvijo more biti zajeto samo sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali samo del.

Neveljavno pa je določilo o načinu razdelitve premoženja, ki bo v izročiteljevi zapuščini.

Naše pravo za enkrat še ne dovoljuje dednih pogodb, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu. Z zapuščino lahko izročitelj razpolaga samo z oporoko, v kateri določi dediče.

Izročitelj lahko z izročilno pogodbo prenese na potomce tudi svoje obveznosti, ki pa morajo biti v pogodbi določene ali vsaj določljive.

Predpostavka veljavnosti prevzema dolgov, pa je tudi privolitev upnikov. Če upniki ne privolijo v prenos obveznosti, ima pogodba o prevzemu dolga v izročilni pogodbi učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, kjer pa upnik lahko terja le dolžnika in prevzemnik izpolnitve nima ugovorov zoper upnika.

Razlika med izročilno pogodbo na eni strani in pogodbo o preužitku ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju na drugi strani je, da nepremičnine niso obvezno predmet izročilne pogodbe.

Čeprav so v praksi redki primeri izročilnih pogodb, katerih predmet niso tudi nepremičnine. Prav tako izročitelju ni potrebno izročiti svoje celotno premoženje, ki ga ima v trenutku sklenitve pogodbe. Premoženje, ki ne bo zajeto v izročilno pogodbo, bo spadalo v zapuščino in bo predmet dedovanja, če ga ne bo izročitelj kasneje izgubil, veljavno odtujil ali uničil.

Položaj izročenega premoženja

Ko izročitelj, ki je za življenja izročil in razdelil svoje premoženje z izročilno pogodbo, umre, je njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročitvijo in razdelitvijo, in tisto premoženje, ki ga je pridobil pozneje.

Premoženje, ki so ga njegovi potomci prej pridobili z izročitvijo in razdelitvijo, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti.

Izročeno premoženje ne spada v zapuščino. V njo spada vse ostalo premoženje izročitelja, ki ga ima v trenutku smrti. Razlog za tako obravnavanje premoženja izročenega z izročilno pogodbi je, da vsi morebitni dediči soglašajo z izročilno pogodbo, ko se le-ta sklepa.

Če ne bi bilo soglasja, pogodba ne bi bila veljavna. Soglasje pri izročilni pogodbi je bistven element, ki razlikuje izročilno pogodbo od darilne pogodbe.

Če je zapustnik izročil premoženje z darilno pogodbo svojemu zakonitemu dediču, se vrednost darila upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine in je v primeru prikrajšanja nujnega dediča lahko tudi predmet zahtevka za vrnitev darila.

Za premoženje izročeno z izročilno pogodbo se pri dedovanju šteje, kot da ga ni.

Pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine se upošteva zapustnikovo premoženje ob smrti, zmanjšano za nujne izdatke, ki so nastali po smrti, premoženje, ki ga je zapustnik kadarkoli podaril svojim zakonitim dedičem, ki spadajo v najbližji dedni red zakonitega dedovanja, ter premoženje, ki ga je v zadnjem letu pred smrtjo podaril drugim osebam.

Strinjanje potomcev

Če se kakšen potomec ni strinjal z izročilno pogodbo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila, in se po izročiteljevi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je izročitelj dal dedičem.

Enako se ravna, če se izročitelju po sklenitvi izročilne pogodbe, s katero so se strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega.

Če se s pogodbo ne strinjajo vsi izročiteljevi potomci, ki smo jih navedli zgoraj, je izročilna pogodba neveljavna.

Izročilna pogodba pa na podlagi zakonske konverzije konvertira in se šteje, da je sklenjena darilna pogodba, izročeno premoženje pa se šteje za darilo, dano izročiteljevim dedičem.

Razliko med darilno pogodbo in izročilno pogodbo, glede upoštevanja darila pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine in vrednosti nujnega deleža, sem navedel že zgoraj.

Pridržanje pravic ob izročitvi

Ob sklenitvi izročilne pogodbe in prenosu premoženja lahko pridrži izročitelj zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo.

Povedano še drugače, ko izročitelj izroči premoženje si hkrati zagotovi še pravico bivanja v nepremičnini, rento ali kaj drugega vse z namenom, da lahko mirno živi do svoje smrti.

Prednost pogodbe je v tem, da lahko otroci izročitelja takoj pridobijo premoženje in z njim razpolagajo (velikokrat zgolj s soglasjem izročitelja – to velja predvsem glede prodaje nepremičnine in hipoteke) in da ima izročitelj varnost, da bo lahko npr. živel še naprej v določeni nepremičnini in bo zanj poskrbljeno na starost.

Če sta užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oziroma renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega.

V praksi si izročitelj največkrat izgovori užitek. Užitek je osebna služnost v katero spada še raba in služnost stanovanja.

S tem pridobi izročitelj varnost, saj ima na podlagi užitka pravico uporabljati in uživati tujo stvar.

Tipičen primer je prenos vsega premoženja, ki ga izročitelj (oče ali mama) prenese na svoje potomce (otroke), izročitelj pa si izgovori služnost ali užitek stanovanja. Užitek ali služnost stanovanja se vpiše v zemljiško knjigo ter tako učinkuje tudi proti tretjim osebam. Izročitelj je tako varovan in lahko v miru živi v določenih prostorih hiše ali v stanovanju do svoje smrti.

Če se prevzemnik z izročilno pogodbo zaveže preživljati izročitelja, morata izročitelj in prevzemnik določiti način preživljanja. V tem delu vsebuje izročilna pogodba elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri čemer pa izročitev premoženja ni odložena do izročiteljeve smrti.

V praksi se največkrat dogovorita, da mu je prevzemnik dolžan nuditi življenjske potrebščine, kot so: hrano, čisto stanovanje, obleko, oskrbo z zdravili in druge vsakodnevne potrebščine.

Pravica izročiteljevega zakonca

Izročitelj lahko z izročilno pogodbo upošteva tudi svojega zakonca in je takrat potrebno, da se tudi zakonec s pogodbo strinja.

Če zakonec ni upoštevan, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena. V takem primeru je izročilna pogodba veljavna, vendar pa se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, po kateri se določa nujni delež preživelega zakonca, tisti deli zapustnikovega premoženja, ki jih je izročil svojim potomcem, štejejo za darilo.

Izročitelj lahko zakonca upošteva na dva načina in sicer tako, da tudi njemu izroči svoje premoženje ali tako, da zakonec sodeluje pri pogodbi kot stranka, ki se strinja z izročilno pogodbo, kljub temu, da ne prejme izročiteljevega premoženja.

Pomembna posledica je, da če je zakonec sodeloval pri izročilni pogodbi nima pravice zahtevati nujnega deleža iz izročenega premoženja. Tako je njegova pravica do nujnega deleža okrnjena, saj nujni delež lahko zahteva le iz premoženja, ki ni bil zajet z izročilno pogodbo. Upoštevanje zakonca pri izročilni pogodbi ima enake pravne posledice, kot strinjanje potomcev.

V primeru, da zakonec ni upoštevan pri izročilni pogodbi, pa to ne povzroči neveljavnost pogodbe same, kot je to v primeru nesoglasja katerega od potomcev. Pogodba ostane v veljavi, zakonec pa ima možnost, če uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža, da se vrednost premoženja izročenega potomcem upošteva pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine in zakončevega nujnega deleža.

Izročiteljevi dolgovi

Potomci, med katere je izročitelj razdelil svoje premoženje, niso odgovorni za njegove dolgove, če ni bilo v izročilni pogodbi določeno kaj drugega.

Izročiteljevi upniki lahko izpodbijajo izročilno pogodbo ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj.

Če bi izročitelj želel prenesti dolgove na potomce, morajo biti dolgovi in druge obveznosti v pogodbi določene ali vsaj določljive. Za veljaven prevzem dolgov, pa je potrebno imeti privolitev upnikov. Do privolitve upnikov, ima v izročilni pogodbi vsebovano določilo o prevzemu dolga, učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve.

Jamčenje

Obveznost jamčenja, ki nastane po delitvi med sodediči, nastane tudi med potomci po izročitvi in razdelitvi premoženja, katero jim je izročil in razdelil njihov prednik oziroma posvojitelj (izročitelj).

Če tega pravila ne bi bilo, bi izročitelj odgovarjal prevzemnikom neodplačno pridobljenega premoženja, po pravilih, ki določajo odgovornost darovalca za pravne in stvarne napake podarjene stvari.

OZ pravi, da če ima podarjena stvar napake ali nevarne lastnosti, zaradi katerih nastane škoda obdarjencu, darovalec odgovarja za škodo, če je za napako oziroma za nevarno lastnost vedel ali bi bil moral vedeti in ni opozoril obdarjenca.

V primeru, da se izročilno pogodbo presoja kot odplačno pogodbo, pa izročitelj odgovarja za stvarne in pravne napake kot prodajalec.

Vendar pa je OZ za izročilno pogodbo predpisal medsebojno jamčenje oseb, ki so deležne izročiteljevega premoženja, zaradi česar izročitelj ne odgovarja za izročeno premoženje. Če vse premoženje prevzame ena oseba, mu niti izročitelj niti kdo drug ne jamči za napake izročenega premoženja. Če pa je prevzemnikov več, drug drugemu jamčijo za pravne napake, za skrite stvarne napake in za obstoj ter izterljivost prenesenih terjatev.

Preklic izročitve

Izročitelj lahko prekliče pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal.

Enako pravico ima izročitelj, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, in če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena.

V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih z izročilno pogodbo, odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen.

Pri preklicu zaradi hude nehvaležnosti ima izročitelj pravico do odstopa od pogodbe.

Izročilno pogodbo lahko izročitelj z enostransko izjavo volje razveže. Razlog za preklic pogodbe je neizpolnitev moralne obveznosti, ki izhaja iz izročilne pogodbe. Kršitev te obveznosti bo moral izročitelj dokazati in odstop sodno uveljavljati.

Temeljna moralna načela potomcu nalagajo, da mora biti izročitelju hvaležen za neodplačno izročeno premoženje.

Vendar kakšna manjša žalitev, nespoštovanje drugih dogovorov, ki niso povezani z izročilno pogodbo in vlaganje tožb proti izročitelju ne pomenijo velike nehvaležnosti.

Ravnanje prevzemnika mora biti proti izročitelju, tako zavržno, da ga lahko označimo kot huda nehvaležnost. Huda nehvaležnost je podana, če se prevzemnik proti izročitelju obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto darilo obdržal. Vsebino pravnega standarda hude nehvaležnosti napolni sodišče v vsakem konkretnem primeru.

Izročitelj lahko prekliče izročilno pogodbo, če potomec ne dovoli pravice do užitka vsega ali dela izročenega premoženja, če potomec kljub obljubi dosmrtne rente le-te ne izplačuje, če potomec kljub obljubi dosmrtnega preživljanja le-tega ne nudi, če potomec obljubi kakšno drugo nadomestilo (drugo nadomestilo je lahko prevzem izročiteljevega dolga), a ga kasneje ne zagotovi.

Pravice potomca, posvojenca ali potomca posvojenca po preklicu izročitve

Potomec, ki je moral vrniti izročitelju to, kar je prejel z izročilno pogodbo, lahko zahteva svoj nujni delež po izročiteljevi smrti, če ni razdedinjen, ali dedno nevreden, da bi dedoval po izročitelju, ali če se ni odpovedal dediščini.

Pri izračunavanju njegovega nujnega deleža se štejejo tisti deli premoženja, ki jih je zapustnik za življenja izročil in razdelil med druge svoje potomce, za darila.

Pravica potomca, ki je zaradi preklica izročilne pogodbe vrnil izročeno premoženje, je enaka kot pravica izročiteljevega zakonca, ki se ni strinjal z izročilno pogodbo.

Pravico do nujnega deleža nima izročiteljev bolj oddaljeni potomec, kot je na primer vnuk, ki ima še živega očeta, izročiteljevega sina.

Na kratko sem vam želel predstaviti bistvo izročilne pogodbe.

Na koncu pa naj še enkrat poudarim, da mora biti izročilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in s kakršnimkoli drugačnim sklepanjem izročilna pogodba ne dosega svojega namena.

Upam, da se v statistiki iskanja obrazcev pogodb ne bo več pojavila izročilna pogodba ali pa se bo pojavila v zelo zmanjšanem številu.

odvetnik Gregor Verbajs