Pred kratkim sta me obiskali dve stranki. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka z dokumentom v roki, vsaka prepričana, da ima zmagovalni adut.

In vsaka razočarana, ko sem ji pojasnil, da njen dokument — kljub temu, da je bil podpisan, v obliki notarskega zapisa ali celo izdan s strani sodišča — preprosto ni izvršljiv.

Dobrodošli v svetu izvršilnega prava — področju, kjer se pokaže, ali ste naredili domačo nalogo že ob podpisovanju pogodbe, ali pa boste zdaj drago plačali za napako, ki se je zgodila leta nazaj.

Kaj je izvršilni naslov in zakaj je to najpomembnejša stvar?

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 17. členu taksativno našteva, kateri dokumenti so izvršilni naslovi.

Izvršilni naslovi po ZIZ so:

• izvršljiva sodna odločba (sodba, sklep, odredba),
• izvršljiva sodna poravnava,
• izvršljiv notarski zapis,
• druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov (npr. odločba upravnega organa, sklep o dedovanju).

Ključna beseda v vsakem od teh primerov je “izvršljiv”. In tu se začne zabava.

Pogoji za izvršljivost: tri stvari, ki morajo biti izpolnjene

Da je neki dokument izvršljiv, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

1. Obveznost mora biti določena ali določljiva.

Sodišče (ali izvršitelj) mora točno vedeti, kaj mora dolžnik storiti, dati ali plačati. “Plačaj mi, kolikor boš mogel” ni izvršljiva obveznost. “Plačaj 10.000 EUR do 31. 3. 2025” je.

2. Obveznost mora biti zapadla.

Sodišče bo dovolilo izvršbo samo za terjatve, ki so že dospele v plačilo. Rok zapadlosti mora biti razviden iz samega dokumenta — datum, pogoj, ali jasno določen kriterij. Brez tega stojite pred vrati sodišča brez ključa.

3. Dokument mora biti po zakonu sposoben biti izvršilni naslov.

To se sliši samoumevno, pa ni. Zasebna pogodba, pa čeprav podpisana pred pričami in overjena, ni izvršilni naslov. Notarski zapis je — ampak samo, če je pravilno sestavljen. In tu leži past, v katero pade marsikateri.

Povedano še drugače, če imate izvršilni naslov greste lahko neposredno v izvršbo in terjatve svoje od dolžnika. Če tega nimate morate najprej vložiti tožbo in se pravdati, da dobite sodbo ter šele nato lahko greste v izvršilni postopek.

To pomeni, da če nimate izvršilnega naslova vas čaka pravda, ki bo trajala 2 do 3 leta, pri čemer bo vse skupaj stalo več tisoč EUR, da o vseh skurjenih živcih niti ne govorim. Zato naslednjič, ko sklepate pogodbo, naj to ne bo nekaj na hitro in na nekem obrazcu ali muštru, ki ste ga dobili od kolega, ki je imel enako zadevo 10 let nazaj.

Prva zgodba: sodna poravnava, ki ni pomenila nič

Moja stranka mi je z nasmehom na obrazu prinesla sodno poravnavo, sklenjeno pred leti. Nasprotna stranka je bila dolžna plačati določen znesek, kar je bilo lepo zapisano v besedilu poravnave. Težava?

V poravnavi ni bil določen rok plačila.

Ni pisalo “plačaj do tega in tega datuma”. Ni pisalo “takoj”. Ni pisalo nič. Poravnava je bila lepa na papirju, a za sodišče neuporabna kot izvršilni naslov — ker ni izpolnjevala pogoja zapadlosti. Brez roka zapadlosti izvršilnega predloga sploh ni mogoče vložiti.

Stranki je preostalo le, da vloži novo tožbo, s katero bo dokazala zapadlost terjatve, kar pomeni dodatne stroške in izgubo časa ter precej manj nasmehov.

Lekcija: vsakič, ko sklepate sodno poravnavo, mora v njej biti jasno določen rok za izpolnitev obveznosti.

Druga zgodba: notarski zapis brez zapadlosti

Drugi klient je bil še bolj razočaran. Plačal je za notarski zapis posojilne pogodbe, dokument, ki bi mu moral zagotavljati neposredno izvršljivost. Brez sodbe, brez pravde, direktno do izvršitelja. Vsaj tako je mislil.

Notarski zapis je izvršilni naslov po 4. točki 3. odstavka 17. člena ZIZ — a le, če vsebuje klavzulo o neposredni izvršljivosti in vse bistvene sestavine, vključno z rokom zapadlosti.

V konkretnem primeru so zapadlost tako zakomplicirali in vpisali veliko število pogojev, da ni bilo mogoče jasno določiti kdaj je terjatev zapadla. Dokument je bil sicer v notarskem zapisu in je imel je vse kar določa zakon, vendar ga je sodišče zavrnilo. Neposredna izvršljivost? Nič od tega.

Rezultat: namesto hitre izvršbe brez pravde smo morali vložiti tožbo, čakati na sodbo in šele potem začeti izvršbo. Kar je pomenilo vsaj dve leti zamude in stroške postopka, ki so bili vsaj štirikrat višji od cene pravilno sestavljene pogodbe. Raje enkrat plačajte odvetnika, ki bo preveril vsebino, kot pa trikrat plačajte sodni postopek, ki se mu je dalo izogniti.

Problem v praksi vidim tudi v tem, da se vsi pravniki ne ukvarjajo z izvršilnim pravom, ki je povsem svoja smer prava in ima določene specifike, predpise in sodno prakso. Nepoznavanje izvršilnega prava privede do napačnih pogodb, ki jih potem ni mogoče izvršiti.

V času, ko sem bil strokovni sodelavec na izvršilnem oddelku sodišča, sem videl izjemno veliko napačnih zapisov pogodb, sodnih poravnav in izrekov sodb.

Tretja zgodba: ko sodnik ne pozna izvršilnega prava

To bo morda za marsikoga presenetljivo, a sodniki, odlični poznavalci civilnega, kazenskega ali upravnega prava, niso nujno specialisti za izvršilno pravo.

V enem od primerov je sodišče izdalo sodbo, s katero je naložilo tožencu “prepoved motenja posesti na kakršenkoli način”. Brez konkretnega določenega ravnanja taka sodba ni izvršljiva. Če zahtevek ni dovolj določen (odstraniti kup peska, odstraniti ograjo, itd.) ni izvršljiv in sodišče takemu zahtevku ne more dati pravnega varstva.

Takšna sodba je morda zadostna za lažjo vest, ni pa izvršljiva. Ker obveznost ni določena — sodišče v izvršilnem postopku ne more samo ugotavljati, kaj je “kakršenkoli način”.

Izvršilno sodišče tudi ni pravdno sodišče, da bi še enkrat odločalo. Ugotavljati dejstev je naloga sodišča v pravdnem postopku, ne v izvršilnem.

Izvršilno sodišče je na podlagi načela stroge formalne legalitete vezano na izrek sodbe in ga samo izvršuje.

Kaj pa je sploh neposredna izvršljivost?

Neposredna izvršljivost pomeni, da vam ni treba skozi pravdni postopek, da dobite izvršilni naslov. Notarski zapis z izvršilno klavzulo je klasičen primer — ko dolžnik ne plača, greste direktno v izvršilni postopek, brez sodbe in brez pravde.

To je izjemno močno orodje — za upnika. Za dolžnika je to nočna mora. In ravno zato je toliko bolje, da ob sklepanju posla naredite pravilen dokument, kot pa da se potem sprašujete, zakaj sodišče vaš predlog za izvršbo zavrača.

Nasveti za prakse, ki delajo:

• Pri notarskem zapisu vedno zahtevajte klavzulo o neposredni izvršljivosti in soglasje  dolžnika glede tega ter preverite, da je rok zapadlosti eksplicitno naveden.
• Pri sodni poravnavi vztrajajte, da je rok plačila zapisan v obliki datuma in da je obveznost jasno določena.
• Ko vložite tožbo podrobno preverite ali je tožbeni zahtevek pravilen.
• Zasebna pogodba nikoli ni izvršilni naslov — ne glede na to, koliko klavzul vsebuje.

Zaključek: odvetnik pred podpisom, ne po sodni odločbi

Idealno bi bilo, da pridete do odvetnika pred podpisom dokumenta — ko je še čas, da se stvari naredijo prav.

Izvršilno pravo je področje, kjer se napake iz preteklosti plačajo z zamudo, denarjem in živci. Pravilno sestavljen izvršilni naslov vas stane bistveno manj, kot napačno sestavljen, kjer boste plačali s časom, denarjem in živci.

Če imate pogodbo, notarski zapis ali sodno poravnavo in niste prepričani, ali bo izvršljiva — mi pišite. Raje zdaj preverimo, kot pa da skupaj ugotovimo na sodišču.

Gregor Verbajs

Prodajalec se zdi pošten možakar, stisneta si roki, podpišeta pogodbo, ki ste jo našli na internetu (da bi “prihranili” pri odvetniku), in nakažete 250.000 EUR kupnine.

Naslednji dan prodajalca ni na spregled. Zemljiškoknjižnega dovolila nimate. Stanovanje je še vedno pisano na prodajalca. In kar je najhuje – niste edini, ki mu je to stanovanje »prodal«.

Ali obratno: prodajalec izroči nepremičnino, kupec pa začne odlašati s plačilom, »ker banka še ni sprostila kredita« ali »ker mora urediti še neke papirje« ali »ker nujno potrebuje denar, vendar nič ne skrbite, naslednji teden vse uredi«. Prodajalec je brez nepremičnine in brez denarja. Spori trajajo mesece ali leta. In ja – pogosto se začne z dobronamernim stavkom: “Saj se poznamo in si zaupamo.”

Zveni kot scenarij iz filma?

Žal je to realnost, ki jo na sodiščih videvam prepogosto. Ljudje v dobri veri in želji po hitrem zaključku posla pozabijo na temeljno načelo varnega poslovanja: sočasnost izpolnitve.

Danes bomo govorili o tem, zakaj je v svetu nepremičnin (to je samo primer, lahko gre tudi za drugo pogodbo), kjer se pretakajo življenjski prihranki, zaupanje lepo, a je pravna varnost nujna.

In kako poskrbimo, da nikoli ne ostanete brez denarja in brez nepremičnine?

Sočasnost izpolnitve je pravni izraz, v resnici pa gre za življenjsko pravilo: nihče ne sme ostati praznih rok v trenutku, ko drugi dobi vse.

Kaj sploh je “sočasnost izpolnitve”?

V Obligacijskem zakoniku, obstaja pravilo, ki pravi: »Nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni svoje oziroma ni pripravljena izpolniti svoje.«

V trgovini z živili je to preprosto. Vi blagajničarki izročite evre, ona vam izroči kruh. Izmenjava je sočasna. Tveganja praktično ni. Če ne izročite denarja, ne dobite kruha.

Pri nepremičninah (in drugih pravnih poslih) pa nastane časovna in tehnična vrzel. Nepremičnine ne morete “vzeti v roke” in jo odnesti. Lastninska pravica na nepremičnini ne preide s podpisom pogodbe, niti s plačilom kupnine in celo ne s prevzemom ključev. Lastnik postanete šele v trenutku, ko se vaše ime vpiše v zemljiško knjigo.

Tu pa nastane problem “kokoši in jajca”:

1. Strah prodajalca: »Če dam zemljiškoknjižno dovolilo (dovoljenje za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo) preden dobim denar, se lahko kupec vpiše kot lastnik in mi nikoli ne plača.«
2. Strah kupca: “Če nakažem denar, preden imam overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, lahko prodajalec izgine z denarjem ali pa se izkaže, da je nepremičnina obremenjena s pravicami, za katere nisem vedel (ali pa postanejo obremenjene po izročitvi denarja).«

Kdo torej naredi prvi korak? Kdo tvega?

Če delate brez dobrega odvetnika, tvega tisti, ki je bolj naiven.

Povedano še drugače, težava nastane, ko se izpolnitvi ne zgodita istočasno oziroma vsaj pod nadzorovanimi pogoji.

Če poenostavim, kot bi razložil ob kavi:

• Če ste kupec, vas skrbi: “Kaj če plačam, pa ne dobim nepremičnine?”
• Če ste prodajalec, vas skrbi: “Kaj če izročim pogodbo in nepremičnino, pa ne dobim denarja?”

In ravno tukaj se ljudje največkrat ujamejo v past “vmesnega časa”. Ta vmesni čas je prostor, kjer se rodijo spori:

• banka zamuja s sklenitvijo kreditne pogodbe s kupcem, stranke pa že prepišejo lastninsko pravico na kupca, saj si zaupajo,
• eden se premisli,
• “pozabijo” na kakšen dolg, ki se kot izvršba pokaže na nepremičnini,
• izkaže se, da nepremičnina ni prazna in jo zaseda najemnik,
• ali pa se pojavi tretji, ki trdi, da ima pravico, kakšno služnost stanovanja ali kaj podobnega.

Najbolj nevarno je, ko pogodba temelji na zaupanju, mehanizmi varnosti pa so šibki ali jih sploh ni. Takrat ne kupujete nepremičnine – kupujete stres.

Rešitev: sočasnost izpolnitve pogodbe, kar ni teorija, ampak je mehanizem za miren spanec

Moja filozofija je preprosta: pogodba mora delovati tudi takrat, ko se odnosi ohladijo. Zato se sočasnost izpolnitve v praksi ne zagotavlja z lepimi besedami, ampak z varnostnimi mehanizmi.

Da bi premostili to vrzel in zagotovili sočasnost, v postopek vključimo nevtralno tretjo osebo ali mehanizem, ki “zamrzne” čas, dokler niso izpolnjeni pogoji obeh strani.

Kot odvetnik svojim strankam nikoli ne dovolim “hazardiranja”. Vedno vztrajam pri mehanizmih, ki simulirajo sočasnost.

Najpogosteje in najbolj varno to dosežemo prek notarske hrambe denarja (depozita) ali deponiranja listin. Lahko tudi hrambe pri odvetniku, vendar zaradi zaupanja strank običajno predlagam tretjo neodvisno osebo od strank. Pri čemer je notar tudi odškodninsko odgovoren za svoje delo, zato je v praksi najbolj primerno, da se določene pogodbe oz. posamezni deli pogodb izpeljejo s pomočjo notarjev.

Poglejmo si, kako to izgleda v praksi, ko postopek vodimo v naši pisarni:

1. Scenarij: Notarska hramba denarja

To je “Rolls-Royce” varnosti pri nakupu nepremičnine.

• Kupec ne nakaže kupnine prodajalcu na njegov osebni račun. Nakaže jo na poseben fiduciarni račun notarja.
• Denar je tam varen. Prodajalec do njega ne more, kupec pa ga ne more več vzeti nazaj kar tako.
• Prodajalec vidi, da je denar nakazan, zato varno overi svoj podpis na prodajni pogodbi, ki jo izroči notarju.
• Notar, po prejemu pogodbe, vloži predlog za vpis novega lastnika (kupca) v zemljiško knjigo in prodajalcu nakaže kupnino.

S tem smo dosegli popolno sočasnost. Kupec je plačal šele, ko je postal lastnik. Prodajalec je prenesel lastništvo šele, ko je bil denar zagotovljen.

2. Scenarij: Deponiranje zemljiškoknjižnega dovolila (ZK dovolila) ali overjene pogodbe

Včasih zaradi stroškov ali dogovora hramba denarja ni opcija. Takrat uporabimo deponiranje ključnega dokumenta – prodajne pogodbe ali ZK dovolila.

• V pogodbi določimo strog vrstni red postopanja posamezne stranke.
• Prodajalec pri notarju overi podpis na pogodbi, ki že vsebuje ZK dovolilo ali izda ZK dovolilo. AMPAK: pogodbe oziroma ZK dovolila ne izroči kupcu. Izroči notarju v hrambo. Pravzaprav pri notarju deponira celotno pogodbo z ZK dovolilom, ki je primerna za vknjižbo v zemljiško knjigo.
• Kupec nakaže kupnino neposredno prodajalcu in potrdilo o plačilu kupnine pošlje notarju.
• Šele takrat notar izroči pogodbo z ZK dovolilom kupcu, da se ta lahko vpiše v zemljiško knjigo.

Tudi tukaj varujemo obe strani. Prodajalec ve, da se kupec brez plačila ne more vpisati. Kupec ve, da dokument obstaja in ga čaka pri nevtralni osebi, takoj ko plača.

Zakaj je “varčevanje” pri pravni pomoči najdražja napaka?

Morda si mislite: “Gregor, vse to se sliši zapleteno in verjetno stane. Mi si zaupamo, poznamo se, saj živimo v istem mestu.”

Razumem.

Ampak kot odvetnik sem videl preveč »prijateljskih poslov« ali poslov »med znanci«, ki so se končali z rubežniki. Strošek sestave varne pogodbe in organizacije notarske hrambe je zanemarljiv v primerjavi z izgubo 100.000 EUR ali več.

Gre za vprašanje obvladovanja tveganja.

Ko stranke pridejo k meni, jih ne zanima, kateri člen Obligacijskega zakonika citiram. Zanima jih odgovor na vprašanje: “Ali bom dobil nepremičnino bremen prosto?” in “Ali bom dobil plačano kupnino?”

Moja naloga je, da odgovorim z DA in poskrbim, da se pravni posel v celoti pravilno izpelje.

Zagotovitev sočasnosti izpolnitve ni birokratska ovira. Je varnostni pas v vašem poslu. Lahko vozite brez njega in stokrat se ne bo zgodilo nič. A dovolj je, da se zgodi enkrat, in posledice so nepopravljive.

Strošek odvetnika je majhen – cena napake je brutalna

Poglejmo tipičen primer (zelo realen):

• kupnina za nepremičnino: 250.000 EUR
• strošek pravnega pregleda in priprave varne strukture posla: recimo 1.000–2.000 EUR (odvisno od kompleksnosti)

Kaj je tveganje, če sočasnost ni zavarovana?

• zamude, podaljšanje financiranja, dvojni stroški bivanja: hitro 3.000–10.000 €
• spor zaradi izročitve ali plačila: stroški odvetnikov, taks, izvedencev: hitro več tisoč do deset tisoč EUR
• v najslabšem primeru: izguba dela kupnine, zapleti z vpisom v zemljiško knjigo, blokade, izvršbe: škoda, ki preseže desetine tisoč EUR

Zaključek: varnost ni občutek – varnost je sistem

Sočasnost izpolnitve je v resnici odgovor na eno vprašanje:
Kako poskrbim, da se nič pomembnega ne zgodi, dokler nisem tudi jaz varen?

Moj cilj ni, da greste v spor. Moj cilj je, da do spora sploh ne pride.

Kako vam lahko pomagam?

V naši pisarni ne pišemo le pogodb. Oblikujemo strategijo prodaje ali nakupa, ki vas ščiti pred najslabšimi scenariji.

• Preverimo pravno stanje nepremičnine (skrite hipoteke, služnosti, plombe).
• Sestavimo pogodbo, ki vključuje klavzule o sočasnosti in varovalke v primeru neizpolnitve.
• Koordiniramo postopek z notarjem, da vi ne izgubljate časa z birokracijo.

Ne dovolite, da postane nakup vašega doma ali prodaja vaše nepremičnine igra na srečo.

Če ste pred nakupom ali prodajo nepremičnine, se oglasite. Pregledali bomo situacijo in določili pot, kjer bosta denar in ključi zamenjala lastnika varno.

Vaš mirni spanec je vreden več kot strošek odvetnika.

Gregor Verbajs, odvetnik

Gradivo je pripravila z namenom sodnemu osebju, odvetnikom, notarjem, upraviteljem in vsem drugim, ki jih zanima, pomagati pri razlagi in uporabi interventnih predpisov.

Vabljeni k branju. Zelo uporabno branje.

Dokument: Razumna razlaga interventnih predpisov 

odvetnik Gregor Verbajs

Če je bila ara dana, se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

Ara in njene značilnosti

Ara je določen denarni znesek oziroma določena količina drugih nadomestnih stvari, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena pogodbena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. To je definicija are. Sama definicija pa vsebuje trojni pomen are.

Prvi pomen je dokazni pomen. Izročitev are je znak, da je pogodba sklenjena. Ara je realni kontrakt, kar pomeni, da mora biti ara dejansko, fizično, izročena, da ima pravne učinke.

Sama obljuba ene stranke, da bo drugi ob sklenitvi pogodbe izročila aro, nima pravnih učinkov.

Ker je z izročitvijo are pogodba sklenjena, ara nima značilnosti samostojnega pravnega posla, temveč je veljavnost dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara dana.

Dogovor o ari je zato akcesoren in deli usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere je bila dogovorjena in dana. Sama pogodba o ari pravno ni upoštevana.

Drugi pomen are je njena utrditev izpolnitve pogodbene obveznosti. Ta funkcija se uveljavlja, če je pogodba razvezana zaradi vzrokov, za katere odgovarja katera od pogodbenih strank.

V takem primeru ima aro podobno funkcijo kot pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer neizpolnitve.

Tretji pomen je, da ara predstavlja delno izpolnitev pogodbene obveznosti.

Dogovor o ari mora biti jasen in nedvoumen. Samo na podlagi okoliščine, da je ena stranka drugi ob sklenitvi pogodbe plačala določen denarni znesek, ni mogoče sklepati, da sta se stranki s tem dogovorili za aro.

V dvomu je potrebno šteti, da ima takšno plačilo značilnosti delne izpolnitve in ne tudi druge funkcije are – utrditve pogodbene obveznosti.

Plačilo are kot predpostavka za sklenitev pogodbe

Zaradi akcesornosti are veljavnega dogovora o ari ni mogoče skleniti pred sklenitvijo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere se stranki dogovorita za aro.

Dogovor o ari bo veljaven, če bo sklenjen hkrati s sklenitvijo pogodbe, v zvezi s katero sta se stranki dogovorili za aro.

Največkrat je dogovor o ari vsebovan v sami pogodbi. Vendar pa, ker je ara realni kontrakt, mora biti dogovor o ari tudi izpolnjen, kar pomeni, da mora stranka, ki se je zaveza plačati aro, le to plačati ob sklenitvi pogodbe.

V primeru, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, se lahko dogovori, da se tudi aro plača pod odložnim pogojem in bo pogodba sklenjena, ko stranka, ki se je zavezala plačati aro, aro plača.

Lahko se pogodba sklene pod razveznim pogojem, ki nastane, če stranka do določenega roka are ne plača.

Še enkrat želim poudariti, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana. Dana ara ne pomeni zaveze, da je potrebno pogodbo kasneje skleniti. Že s samo izročitvijo are je pogodba sklenjena.

Neizpolnitev pogodbe

Posledica dane are je, da ima po splošnih pravilih o učinkih pogodbe pogodbi zvesta stranka vedno možnost izbire; lahko vztraja pri izpolnitvi obveznosti lahko pa uveljavlja pravico odstopa od pogodbe zaradi kršitve druge pogodbene stranke.

V obeh primerih ima pravico še do plačila odškodnine za škodo, ki ji je zaradi kršitve nastala.

Na splošno velja, v kolikor ne bo prišlo do realizacije pravnega posla za katerega je bila ara dana, da stranka ki je aro dala nima pravnih vzvodov.

To ni res, saj je z izročeno aro pogodbo sklenjena, stranka, ki je aro dala pa lahko zahteva izpolnitev pogodbe. Kupci se premalo zavedajo, da imajo pravico zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode, ki ji nastane, če je za neizpolnitev pogodbe kriv prodajalec.

Če za neizpolnitev pogodbe odgovarja stranka, ki je dala aro, ima druga stranka možnost bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode zaradi zamude, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro.

Če od pogodbe odstopi in s tem doseže razvezo pogodbe zaradi kršitve, začne ara učinkovati kot pogodbena kazen zaradi neizpolnitve. Obveznost pogodbi zveste stranke vrniti aro se pobota z njeno terjatvijo za plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve.

Če za neizpolnitev odgovarja stranka, ki je aro prejela, ima druga stranka možnost bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode zaradi zamude in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

Če od pogodbe odstopi in s tem doseže razvezo pogodbe zaradi kršitve, lahko zahteva plačilo odškodnine za škodo zaradi neizpolnitve, ter ji mora druga stranka vrniti prejeto aro.

Lahko pa, ker v primeru razveze pogodbe zaradi kršitve začne ara učinkovati kot pogodbena kazen zaradi neizpolnitve, zahteva pogodbeno kazen, ki je enaka znesku are, ki je bila plačana ter pravico zahtevati vrnitev plačane are. Skupni seštevek je enak dvojni ari.

Ara kot odstopnina

Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe.

Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro prijela, pa mora vrniti dvojni znesek. Pogoj je, hkrati ob sklenitvi pogodbe in izročitvi are, da se stranki dogovorita ustanoviti odstopno pravico.

Določbe o ari ureja Obligacijski zakonik (OZ) od 64. do 68. člena. Glede izročitve are se lahko dogovorite, da se ara izroči v hrambo pri notarju. Prav tako, pa je možen dogovor o ari v predpogodbi. Ker je to druga tema, se je bom lotil kdaj drugič.

Vabim vas k branju še drugih člankov na blogu.

odvetnik Gregor Verbajs

Včasih sem delal pri notarki, kjer sem se dnevno srečeval z vprašanjem: “Ali moram pogodbo overiti pri notarju?” in “Zakaj ne morem pogodbe overiti na upravni enoti?”

V spominu imam en primer, ko sta prišla prodajalec in kupec overiti prodajno pogodbo, pri čemer sta se nato premislila in rekla, da bosta overitev opravila na upravni enoti, ker je tam cenejša.

Verjetno je odveč, da povem, da sem jima to močno odsvetoval. Vendar sta vztrajala pri svojem.

Čez približno 3 mesece je prišel kupec z overjeno pogodbo, ki jo je prodajalec overil pri upravni enoti in me prosil, če jo lahko še enkrat overim.

Seveda sem mu rekel, da z veseljem opravimo overitev, le prodajalec mora priti, saj se pri overitvi overja podpis prodajalca oz. preverja njegovo identiteto.

Nakar mi je kupec povedal, da je prodajalec pokojni in da ima sedaj probleme z dediči, ker ne priznavajo prodajne pogodbe.

V čem je problem?

V kolikor bi overila pogodbo takrat, ko sta prišla prvič na overitev k meni bi bil kupec že vpisan kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo.

Sedaj pa bo kupec verjetno bil dolgo bitko z dediči, da bo prišel do vpisa v zemljiško knjigo.

Da je problem še večji je kupec kupnino že plačal, tako da v trenutku ko je prišel nazaj k meni ni imel ne nepremičnine in ne denarja.

Takšna situacija pa je nastala, ker prodajalec in kupec nista želela plačati 50,00 EUR za overitev in sta raje na upravni enoti plačala 8,00 EUR.

Zaradi takšnih in podobnih zgodb sem se odločil, da jasno povem, da je potrebno overitev narediti pri notarju in da na enem mestu prikažem, katere vse dokumente potrebujete za overitev pogodbe s katero prenašate lastninsko pravico na nepremičninah. V praksi nepoznavanje teh predpisov povzroča slabo voljo.

Stranke pridejo k notarju z namenom overiti pogodbo, vendar pa jim notar overitev ne napravi, če nimajo vseh potrebnih dokumentov.

V izogib takšnim situacijam vam bom predstavil katere dokumente potrebujete za overitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Problem v praksi

V praksi se še vedno dogaja, da ljudje sami pišejo nepremičninske pogodbe ali celo prepisujejo stare pogodbe v upanju, da imajo pravno veljavno pogodbo. To se dogaja predvsem za manjše nepremičnine, kot so garaže, vikendi in podobno.

Največja napaka, kar jo lahko prepisovalec starih pogodb naredi je, da ne preveri stanja v zemljiški knjigi na dan, ko se pogodba podpisuje.

Hitro lahko pride do pravnih zapletov, da se napiše napačne podatke nepremičnine (zaradi morebitne vmesne parcelacije nepremičnin) ali da pogodba ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, zaradi katerih nato ni mogoč vpis v zemljiško knjigo (na primer pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila).

Poleg teh najbolj očitnih napak, ki jih ljudje pišejo v pogodbe, pa je potrebno pridobiti še veliko drugih dokumentov, za katere pa največkrat ne vedo (Potrdilo o namenski rabi zemljišča, izjave o predkupnih pravicah, razna soglasja…). V ta namen bom predstavil zakone, ki potrebne dokumente predpisujejo in postopke, ki jih je potrebno sprožiti pred overitvijo pogodbe.

Dokumenti, ki jih potrebujete za overitev zemljiškoknjižnega dovolila

Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

V članku predstavljam overitev pogodbe in potrebne dokumente, ki jih potrebujete za overitev, zato bom govoril o pridobitvi lastninske pravice zgolj na podlagi pravnega posla.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon.

Druge pogoje določa že sam SPZ (na primer zemljiškoknjižno dovolilo), Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter drugi zakoni, ki jih bom predstavil v nadaljevanju. K notarju morate priti z veljavnim osebnim dokumentom in prinesti veljavno podpisano pogodbo, ter druge dokumente navedene v nadaljevanju.

Na podlagi 37. člena ZZK-1 je notar pri vseh vrstah pravnih poslov prometa z nepremičninami dolžan najprej preveriti ali je bila pogodba prijavljena davčni upravi in davek odmerjen ter plačan.

Če gre za prodajno pogodbo mora biti iz pogodbe razvidno, da je bil plačan 2% davek na promet nepremičnin oziroma, da gre za promet po sistemu DDV, kar pomeni, da mora biti pogodbi priložen račun ali pa morajo iz vsebine pogodbe izhajati vse bistvene vsebine sestavine računa po predpisih o DDV.

V kolikor prodajate nepremičnino, ki je oblikovana v etažno lastnino, je dokaz o plačilu davka in pogodba vse kar potrebujete. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (105. člen SPZ). To se ustanavlja v večstanovanjskih hišah in blokih.

Tako boste notarju prinesli podpisano pogodbo, z davčnimi žigi ali računom po sistemu DDV, na kateri bo notar podpis prodajalca overil ter preveril EMŠO kupca, zato morate imeti vsaj njegovo (kupčevo) kopijo osebnega dokumenta.

V kolikor pa prodajate nepremičnino, ki ima parcelno številko, pa je potrebno pridobiti večje število dokumentov.

V primeru prodaje zemljišča oz. parcele morate predložiti Potrdilo o namenski rabi zemljišča ali lokacijsko informacijo za parcelno številko, ki se prodaja.

ZZK-1 v 38. členu pravi, da če se z zemljiškoknjižnim dovolilom dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice, mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo potrdilo pristojnega organa o namenu rabe nepremičnine po prostorskih aktih in o morebitnih prostorskih ukrepih, ki veljajo na območju, na katerem leži nepremičnina.

Oba imena sem navedel, ker določene občine naslavljajo potrdilo o namenski rabi zemljišča še vedno z imenom lokacijska informacija.

Iz potrdila o namenski rabi zemljišča je razvidna vrsta nepremičnine (kmetijska, gozdna, stavbna), ali obstaja predkupna pravica občine, ali se nepremičnina nahaja na zavarovanem območju v smislu Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ali gre za kulturni spomenik na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD), ali gre za varovano območje po Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in tako dalje.

V primeru, da ima občina predkupno pravico morate na podlagi 191. člena ZUreP-2 izpeljati postopek obveščanja občine kot predkupnega upravičenca. 

Pogodba sklenjena v nasprotju z ZUreP-2 je nična.

Če iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja, da gre za kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, je treba v smislu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pridobiti tudi odločbo upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, o odobritvi pravnega posla oziroma potrdilo, da odobritev ni potrebna.

ZKZ promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami določa od 17. do 25. člena. Pozorni morate biti, da v kolikor sklepate prodajno pogodbo, morate pred sklenitvijo pogodbe dati ponudbo za prodajo na upravno enoto, kjer mora ponudba viseti 30 dni, na njo pa se mora kupec javiti.

Pri prodaji kmetijskih zemljišč morate biti izjemno pozorni na 60-dnevni rok med potekom ponudbe in vložitvijo zahteve za odobritev pravnega posla po ZKZ. Overitev podpisa brez odobritve ali potrdila v smislu ZKZ ni možna. Postopek, ki velja za kmetijsko zemljišče se uporablja tudi za vodno zemljišče po ZV-1.

Če se nepremičnina nahaja v varovanem območju po ZON, je treba ne glede na vrsto pravnega posla predložiti soglasje upravne enote. Pravni posli brez soglasja so nični. Primer takega varovanega območja bi lahko bil Krajinski park Ljubljansko barje.

Če se zemljišče nahaja na območju, ki je po obrambnih predpisih določeno kot pomembno območje, je treba pred sklenitvijo vseh vrst pravnih poslov pridobiti soglasje pristojnega urada za obrambo, ki ga je tudi treba predložiti notarju pri overitvi podpisa. Uredba o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje določa katastrske občina za katere je potrebno pridobiti soglasje urada za obrambo pred sklenitvijo pravnega posla.

Če iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja, da je nepremičnina označena kot kulturni spomenik na podlagi 62. člena ZVKD, je treba pridobiti izjavo predkupnega upravičenca ali predkupno pravico uveljavlja ali ne. Tukaj bom zgolj opozoril, da ni dovolj, da imate mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, da predkupne pravice ni potrebno uveljavljati. V praksi se je izoblikovala praksa, da je dovolj mnenje zavoda, vendar bodite pozorni, ker zgolj mnenje ni dovolj, saj je zakon jasen, da se mora o predkupni pravici izjaviti predkupni upravičenec.

Poleg navedenih dokumentov potrebujete veljaven oseben dokument za overitev podpisa na pogodbi in vsaj kopijo osebnega dokumenta pridobitelja (kupca), ker je notar na podlagi 4. odstavka 33. člena ZZK-1 dolžan preveriti EMŠO pridobitelja oziroma osebe v korist katere se določena pravica vpisuje. Če se pravica vpisuje v korist pravne osebe notar to dejstvo preveri na spletni strani AJPES.

Vpis v zemljiško knjigo

Ko imate vse potrebne dokumente in pri notarju overite pogodbo je potreben še vpis v zemljiško knjigo.

Stvarne pravice učinkujejo, ko so vpisane v zemljiško knjigo. Svetujem vam, da se nujno takoj, ko imate pogodbo vpišete v zemljiško knjigo, saj SPZ v 11. členu pravi, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo lahko opravite sami ali pa za vas to napravi odvetnik ali notar.

Sklep

Preden se lotite sestave pravnega posla, ki bo podlaga za prenos lastninske pravice na nepremičninah, predlagam, da natančno preučite, kaj vse morate opraviti.

Še bolje je če sestavo pogodbe zaupate odvetnikom.

Tako si boste skrajšali čas izpeljave pravnega posla in prihranili slabo voljo, ko vas bo notar ali kakšen drug organ odslovil, ker ne boste imeli potrebnih dokumentov.

Pozorni bodite na vsebino pogodbe in na predpise, ki se navezujejo na overitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Ker si verjetno sami ne popravljate zobe, ampak hodite k zobozdravniku, vam svetujem, da si pri izpeljavi pravnega posla poiščete pomoč odvetnika, ki bo vam najbolje svetoval in predstavil najboljšo pravno rešitev.

odvetnik Gregor Verbajs