December je bil poln trgovskih centrov in hitro pride do kakšnega trka ali poškodbe.
Predstavljajte si povsem običajen sobotni dopoldan. Hodite po hodniku nakupovalnega centra, v mislih imate seznam opravkov, ko se nenadoma v vas z vso silo zaleti razigran otrok. Padec je neroden, bolečina ostra, zlomili ste si kost in sledi dolgotrajno zdravljenje. Kdo bo plačal nastalo škodo?
Marsikdo bi takoj pomislil: “Trgovski center mora biti za take primere zavarovan, oni morajo poskrbeti za mojo varnost!”
Pa je to res?
Danes bom skozi prizmo sodne prakse predstavil odškodninsko odgovornost v takem primeru.
Štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost
Da bi bila vaša tožba sploh uspešna, morajo biti hkrati izpolnjeni štirje pogoji. Če manjka le eden, se vaša pot do odškodnine konča hitreje, kot se je začela.
- Nedopustno dejanje ali škodljivo dejstvo: Nekdo je storil nekaj, česar ne bi smel (ali ni storil nečesa, kar bi moral).
- Nastanek škode: Ni dovolj le jeza; nastati mora dejanska premoženjska (npr. stroški zdravljenja) ali nepremoženjska škoda (npr. telesne ali duševne bolečine).
- Vzročna zveza: Škoda mora biti neposredna posledica prav tistega nedopustnega dejanja.
- Odgovornost: Tukaj gre za krivdo (naklep ali malomarnost), razen pri nevarnih stvareh, kjer se odgovarja objektivno.
Zgodba iz prakse: Gospa proti nakupovalnemu centru
V zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru (sklep I Cp 676/2022), smo bili priča prav takšnemu scenariju. Tožnica se je sprehajala po centru, ko je vanjo priletel otrok. Gospa je trdila, da je center odgovoren, ker ni zagotovil varnosti, ker ni imel dovolj varnostnikov in ker ni preprečil tekanja otrok.
Poglejmo, zakaj je gospa spor izgubila in zakaj je to pomembno za vse nas.
- Trgovina ni poligon z nevarnimi zvermi
Tožnica je poskušala uveljaviti objektivno odgovornost. To pomeni, da bi center odgovarjal že samo zato, ker dejavnost nakupovalnega centra predstavlja “povečano nevarnost”. Sodišče je to odločno zavrnilo. Hoja po trgovskem centru v normalnih okoliščinah ni nevarna dejavnost. Nevarnost, ki jo predstavljajo drugi obiskovalci (tudi nepredvidljivi otroci), ni nekaj, kar bi naravo centra spremenilo v “nevarno stvar”.
- Kje so meje dolžne skrbnosti?
Nato je gospa poskusila s krivdno odgovornostjo. Trdila je, da bi center moral predvideti tekanje in ga z varnostniki preprečiti.
Sodišče je postavilo jasno mejo: Upravljalec centra mora poskrbeti za varna tla (da niso mokra ali poškodovana) in za varno opremo. Ne more pa prevzeti odgovornosti za vsako gibanje vsakega obiskovalca. Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši (t.i. odgovornost za drugega), ne pa varnostna služba centra.
Ključni nauk: Standard skrbnosti upravljalca javnega prostora ne pomeni, da mora ta preprečiti prav vsako teoretično možno nesrečo. To bi bilo življenjsko nevzdržno.
Kaj to pomeni za vas?
Če ste utrpeli poškodbo v javnem prostoru, se ne zaletite z glavo skozi zid (in v tožbo) brez trezne presoje.
- Preverite vzrok: Zakaj se je vam zgodilo to kar se je zgodilo in kdo je za to lahko odgovoren. Ali ste padli, ker se je nekdo drug neprevidno zaletel v vas (tukaj center verjetno ne bo plačal)?
- Identificirajte pravega povzročitelja: V primeru “otroka, ki teka po centru” je pravi naslovnik odškodninskega zahtevka tisti, ki je dolžan otroka nadzorovati – torej starši.
- Zberite dokaze takoj: Fotografije lokacije, podatki o pričah in zapisnik o dogodku so ključni. Pri čemer imajo centri običajno tudi videoposnetke prostorov in lahko zaprosite za njih.
Pravo ni avtomat za denar, kjer ob vsakem padcu pritisnete gumb “tožba”.
Je sistem pravil, ki zahteva natančno izpolnjevanje vseh predpostavk. V primeru VSM I Cp 676/2022 je zmagala zdrava pamet: nakupovalni center ni varuška vseh otrok, ki se podijo med policami. Za otroke so odgovorni starši.
Želim vam čim manj nesrečnih dogodkov.
Gregor Verbajs, odvetnik
