Izvršilni naslovi, neposredna izvršljivost in zakaj mnogi dokumenti na koncu ne pomenijo veliko ali nič.

Pred kratkim sta me obiskali dve stranki. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka z dokumentom v roki, vsaka prepričana, da ima zmagovalni adut.

In vsaka razočarana, ko sem ji pojasnil, da njen dokument — kljub temu, da je bil podpisan, v obliki notarskega zapisa ali celo izdan s strani sodišča — preprosto ni izvršljiv.

Dobrodošli v svetu izvršilnega prava — področju, kjer se pokaže, ali ste naredili domačo nalogo že ob podpisovanju pogodbe, ali pa boste zdaj drago plačali za napako, ki se je zgodila leta nazaj.

Kaj je izvršilni naslov in zakaj je to najpomembnejša stvar?

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 17. členu taksativno našteva, kateri dokumenti so izvršilni naslovi.

Izvršilni naslovi po ZIZ so:

• izvršljiva sodna odločba (sodba, sklep, odredba),
• izvršljiva sodna poravnava,
• izvršljiv notarski zapis,
• druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov (npr. odločba upravnega organa, sklep o dedovanju).

Ključna beseda v vsakem od teh primerov je “izvršljiv”. In tu se začne zabava.

Pogoji za izvršljivost: tri stvari, ki morajo biti izpolnjene

Da je neki dokument izvršljiv, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

1. Obveznost mora biti določena ali določljiva.

Sodišče (ali izvršitelj) mora točno vedeti, kaj mora dolžnik storiti, dati ali plačati. “Plačaj mi, kolikor boš mogel” ni izvršljiva obveznost. “Plačaj 10.000 EUR do 31. 3. 2025” je.

2. Obveznost mora biti zapadla.

Sodišče bo dovolilo izvršbo samo za terjatve, ki so že dospele v plačilo. Rok zapadlosti mora biti razviden iz samega dokumenta — datum, pogoj, ali jasno določen kriterij. Brez tega stojite pred vrati sodišča brez ključa.

3. Dokument mora biti po zakonu sposoben biti izvršilni naslov.

To se sliši samoumevno, pa ni. Zasebna pogodba, pa čeprav podpisana pred pričami in overjena, ni izvršilni naslov. Notarski zapis je — ampak samo, če je pravilno sestavljen. In tu leži past, v katero pade marsikateri.

Povedano še drugače, če imate izvršilni naslov greste lahko neposredno v izvršbo in terjatve svoje od dolžnika. Če tega nimate morate najprej vložiti tožbo in se pravdati, da dobite sodbo ter šele nato lahko greste v izvršilni postopek.

To pomeni, da če nimate izvršilnega naslova vas čaka pravda, ki bo trajala 2 do 3 leta, pri čemer bo vse skupaj stalo več tisoč EUR, da o vseh skurjenih živcih niti ne govorim. Zato naslednjič, ko sklepate pogodbo, naj to ne bo nekaj na hitro in na nekem obrazcu ali muštru, ki ste ga dobili od kolega, ki je imel enako zadevo 10 let nazaj.

Prva zgodba: sodna poravnava, ki ni pomenila nič

Moja stranka mi je z nasmehom na obrazu prinesla sodno poravnavo, sklenjeno pred leti. Nasprotna stranka je bila dolžna plačati določen znesek, kar je bilo lepo zapisano v besedilu poravnave. Težava?

V poravnavi ni bil določen rok plačila.

Ni pisalo “plačaj do tega in tega datuma”. Ni pisalo “takoj”. Ni pisalo nič. Poravnava je bila lepa na papirju, a za sodišče neuporabna kot izvršilni naslov — ker ni izpolnjevala pogoja zapadlosti. Brez roka zapadlosti izvršilnega predloga sploh ni mogoče vložiti.

Stranki je preostalo le, da vloži novo tožbo, s katero bo dokazala zapadlost terjatve, kar pomeni dodatne stroške in izgubo časa ter precej manj nasmehov.

Lekcija: vsakič, ko sklepate sodno poravnavo, mora v njej biti jasno določen rok za izpolnitev obveznosti.

Druga zgodba: notarski zapis brez zapadlosti

Drugi klient je bil še bolj razočaran. Plačal je za notarski zapis posojilne pogodbe, dokument, ki bi mu moral zagotavljati neposredno izvršljivost. Brez sodbe, brez pravde, direktno do izvršitelja. Vsaj tako je mislil.

Notarski zapis je izvršilni naslov po 4. točki 3. odstavka 17. člena ZIZ — a le, če vsebuje klavzulo o neposredni izvršljivosti in vse bistvene sestavine, vključno z rokom zapadlosti.

V konkretnem primeru so zapadlost tako zakomplicirali in vpisali veliko število pogojev, da ni bilo mogoče jasno določiti kdaj je terjatev zapadla. Dokument je bil sicer v notarskem zapisu in je imel je vse kar določa zakon, vendar ga je sodišče zavrnilo. Neposredna izvršljivost? Nič od tega.

Rezultat: namesto hitre izvršbe brez pravde smo morali vložiti tožbo, čakati na sodbo in šele potem začeti izvršbo. Kar je pomenilo vsaj dve leti zamude in stroške postopka, ki so bili vsaj štirikrat višji od cene pravilno sestavljene pogodbe. Raje enkrat plačajte odvetnika, ki bo preveril vsebino, kot pa trikrat plačajte sodni postopek, ki se mu je dalo izogniti.

Problem v praksi vidim tudi v tem, da se vsi pravniki ne ukvarjajo z izvršilnim pravom, ki je povsem svoja smer prava in ima določene specifike, predpise in sodno prakso. Nepoznavanje izvršilnega prava privede do napačnih pogodb, ki jih potem ni mogoče izvršiti.

V času, ko sem bil strokovni sodelavec na izvršilnem oddelku sodišča, sem videl izjemno veliko napačnih zapisov pogodb, sodnih poravnav in izrekov sodb.

Tretja zgodba: ko sodnik ne pozna izvršilnega prava

To bo morda za marsikoga presenetljivo, a sodniki, odlični poznavalci civilnega, kazenskega ali upravnega prava, niso nujno specialisti za izvršilno pravo.

V enem od primerov je sodišče izdalo sodbo, s katero je naložilo tožencu “prepoved motenja posesti na kakršenkoli način”. Brez konkretnega določenega ravnanja taka sodba ni izvršljiva. Če zahtevek ni dovolj določen (odstraniti kup peska, odstraniti ograjo, itd.) ni izvršljiv in sodišče takemu zahtevku ne more dati pravnega varstva.

Takšna sodba je morda zadostna za lažjo vest, ni pa izvršljiva. Ker obveznost ni določena — sodišče v izvršilnem postopku ne more samo ugotavljati, kaj je “kakršenkoli način”.

Izvršilno sodišče tudi ni pravdno sodišče, da bi še enkrat odločalo. Ugotavljati dejstev je naloga sodišča v pravdnem postopku, ne v izvršilnem.

Izvršilno sodišče je na podlagi načela stroge formalne legalitete vezano na izrek sodbe in ga samo izvršuje.

Kaj pa je sploh neposredna izvršljivost?

Neposredna izvršljivost pomeni, da vam ni treba skozi pravdni postopek, da dobite izvršilni naslov. Notarski zapis z izvršilno klavzulo je klasičen primer — ko dolžnik ne plača, greste direktno v izvršilni postopek, brez sodbe in brez pravde.

To je izjemno močno orodje — za upnika. Za dolžnika je to nočna mora. In ravno zato je toliko bolje, da ob sklepanju posla naredite pravilen dokument, kot pa da se potem sprašujete, zakaj sodišče vaš predlog za izvršbo zavrača.

Nasveti za prakse, ki delajo:

• Pri notarskem zapisu vedno zahtevajte klavzulo o neposredni izvršljivosti in soglasje  dolžnika glede tega ter preverite, da je rok zapadlosti eksplicitno naveden.
• Pri sodni poravnavi vztrajajte, da je rok plačila zapisan v obliki datuma in da je obveznost jasno določena.
• Ko vložite tožbo podrobno preverite ali je tožbeni zahtevek pravilen.
• Zasebna pogodba nikoli ni izvršilni naslov — ne glede na to, koliko klavzul vsebuje.

Zaključek: odvetnik pred podpisom, ne po sodni odločbi

Idealno bi bilo, da pridete do odvetnika pred podpisom dokumenta — ko je še čas, da se stvari naredijo prav.

Izvršilno pravo je področje, kjer se napake iz preteklosti plačajo z zamudo, denarjem in živci. Pravilno sestavljen izvršilni naslov vas stane bistveno manj, kot napačno sestavljen, kjer boste plačali s časom, denarjem in živci.

Če imate pogodbo, notarski zapis ali sodno poravnavo in niste prepričani, ali bo izvršljiva — mi pišite. Raje zdaj preverimo, kot pa da skupaj ugotovimo na sodišču.

Gregor Verbajs